Nekateri so se mu sprva posmehovali, ko je ring zamenjal za plesni parket, a jim je s svojo predanostjo in kljubovanjem stereotipom pokazal sredinec. »Moram priznati, da me je ples zares zmehčal in mi pomagal pri borbah v ringu, saj lahko zdaj porabim manj energije in se bolj lahkotno gibam,« je najin pogovor začel borec, ki se bo že kmalu spopadel v zahtevni borilni disciplini. O njej ima marsikdo pomisleke, da je to brutalno pretepanje, kar je zmotno. Denis je namreč prepričan, da ne gre za nič surovega, trdega in močnega, ampak za preplet mehkobe, fluidnosti in moči. Med poglabljanjem v dvoboje nam je razkril, koliko strahu je zraven. »Naj vas popeljem v svojo prvo borbo, ko začuda nisem imel pretiranega strahu pred udarci. Na poškodbe in bolečino sem bil pripravljen, zato sem jih sprejel kot del poti do uspeha. Bolj me je bilo strah porazov ter tega, da bi razočaral občinstvo – in prav to mi je na koncu vzelo fokus, da nisem bil sposoben narediti vsega, kar znam. Spoznal sem, da se z vsako borbo naučiš kaj o sebi, odkriješ napake in jih poskušaš do naslednjič popraviti,« pove in natančneje spregovori o večni temi – strahu pred udarci, bolečino, smrtjo.
Z njim se menda bistveno bolj obremenjujemo opazovalci kot akterji. »Strah izgine, ko sprejmeš stvari. Tako kot sem jaz sprejel, da bom dobival udarce, ali kot ekstremni kolesarji sprejmejo, da bodo imeli vneta jajca, tako tudi drugi športniki premagujejo svoje strahove. Pri vsakem izmed nas, pa naj bo vrhunski športnik ali kdo, ki opravlja kateri drug poklic, je najpomembneje, da se soočimo s svojimi strahovi, ne smemo jih potiskati v podzavest, ker lahko tam naredijo največ škode. Sprejeti moraš, da se z njim srečuješ in ga premaguješ vsakič znova. To je največji pogum. Pred izzivom Zvezde plešejo sem trepetal, da bom izpadel butelj in se osmešil pred vso Slovenijo. V trenutku, ko sem se zavedel, da to počnem zase, je strah izpuhtel,« pripoveduje Denis.
Pravo prijateljstvo celi rane
Kako pa je s strahom pred smrtjo, to večno enigmo, ki nas kot stekli pes čaka za ovinkom? Kako ga blaži in kaj ga opogumlja? »Pravi samuraj sprejme smrt, zato se je ne bojim preveč. Želim si le, da za seboj pustim kaj koristnega in častnega. Četudi je ples manj usoden od športa, s katerim se ukvarjam, bi za svoje poslanstvo izbral borilne veščine, saj z njimi povezujem vse, kar se mi v življenju dogaja. Z veseljem pa v borbe vključujem ples in se tako nadgrajujem. Pogosto me sprašujejo o poškodbah, o tveganjih, pa jim odgovorim, da je vse življenje eno samo tveganje. Že vožnja z avtomobilom je tvegana, saj ni odvisna le od tebe, ampak tudi od drugih udeležencev v prometu. Zato se raje osredotočim na lepoto tega časa in trenutka, ki nam je odmerjen. Veste, kako nepozabno je bilo, ko sem pred dnevi sploh prvič na veselici v svojem Podkorenu zaplesal z mami. Igral je Dejan Vunjak s skupino in tovrstne prijateljske vezi zacelijo vsako, še tako globoko rano. Takšni trenutki so moja duševna hrana, ki mi pomaga v borbi s pomisleki in dvomi,« motivacijsko zaključi Denis, ki uživa v plesnem poletju, saj imata z Martino kar nekaj nastopov.
