Praslovan se ni zmotil

Vsako leto ima v mestih na območju nekdanje skupne države vsaj 10 koncertov, je reden gost tamkajšnjih televizijskih in radijskih oddaj, o njem pišejo v superlativih, velika imena se trudijo sodelovati z njim. Ja, imajo me radi, pravi Zoran Predin. Drugače kot pri nas. Saj ne da ga Slovenci ne bi marali, a na svoj račun (pre)večkrat sliši tudi kakšno zlonamerno. Očitno doma res nihče ni prerok, je nekoč komentiral vse tiste pripombe, na primer o tem, da je komercialen. Da se kdo lahko prodaja s kakovostjo, ja, s tem se nekateri pač ne morejo sprijazniti.

Ampak Zoran je pravzaprav neke vrste prerok. Leta 1980, na primer, je napisal slovitega Praslovana. »Takrat sem dejal, da bodo zajebali vse, kar se bo zajebati dalo, in na žalost sem imel prav,« rad pove Zoran, po vrednotah ekopartizan, kot si reče, nekoč frontman legendarnega Lačnega Franza, danes oče Roka, ki je tako mimogrede, vmes ko je skočil na kavo v London, naredil spot za skupino The Rolling Stones, kot je zapisal Boris Dežulović.

Če bi bil dvometraš

»Danes mi ni več treba biti glasen, nesramen in provokativen, saj znam iste stvari povedati umirjeno in nežno,« pravi. Misel, da bi se moral v karieri držati le enega sloga, ga je dolgočasila. In tako kot so barvo postopoma spremenili njegovi lasje – iz črne v sivo –, se spreminja tudi njegova glasba. S skupino Lačni Franz je bil drzen; sredi 80. let je s tisto Naša Lidija pri vojakih naredil prvo slovensko turbofolk popevko, se šali. Veliki hit, priredbo Zdravljice, mu je ukradla država, ko jo je izbrala za himno. Potem ga je mikal pop, takrat je na primer nastala Sonček je in ti si skuštrana. Nato ga je potegnilo v cigansko fazo – s Šukarji in zasedbo Gipsy Swing, takrat so se razbijali tudi kozarci. Sledilo je obdobje spogledovanja z jazzom, zdaj, predvsem s skupino CoverLover, spet zveni bolj rockovsko. Igra tudi s triom, z Matijo Dedićem, sam … A če bi bil visok dva metra, vsega tega najbrž ne bi bilo. Zato ker bi se posvetil košarki. Te na žalost zdaj ne more več igrati niti ljubiteljsko, ker so mu lani malo popravljali srce. No, potrebno je bilo precejšnje popravilo, na srečo se je končalo dobro. Nič ne skriva, da ga je operacija, predvsem čakanje nanjo, spremenila. Urediti je bilo treba marsikaj. Tako, za vsak primer. Za moža, še vedno strastno zaljubljenega v svojo Barbaro, in očeta petih otrok to nikakor ni bilo lahko obdobje. Takrat je opravil nekakšno notranjo inventuro, posledica tega je bila med drugim tudi njegova knjiga Druga žena v haremu, dnevniška zbirka zgodb, doživetij in vtisov s številnih potepanj, na katerih je bil glasbenik, družinski človek ali le potepuh. Še bo morda kaj napisal – da zna z besedami, ne le s takšnimi, ki se rimajo in ki se jih opremi z notami, so dejali prijatelji in kritiki.

Trenutek je popoln

Zoran rad reče, da je bil v času bolezni njegov svet črno-bel, volje za nove načrte ni bilo nobene, potem pa so se v njegovo življenje vrnile barve in z njimi ustvarjalnost. Takšna, ki jo imaš v sebi in se ne da priučiti z nobeno tehniko. Vrnila se je tudi volja za nove stvari. Takšne, kakršen je bil pred dvema letoma projekt Tragovi u sjeti, ko sta z Matijo Dedićem predelala stare jugoslovanske hite. Da dela samomor, so mu takrat govorili, kako bi lahko sploh kdo bolje od originalnih izvajalcev zapel pesmi, kot so Magla Josipe Lisac, Ti si mi u krvi Zdravka Čolića, Galeb i ja Oliverja Dragojevića, Priča o Vasi Ladačkom Đorđeta Balaševića … Pa mu je uspelo, zelo. Tudi njega je bilo malo strah, ampak kadar ga je česa strah, se v to požene še odločneje. Ne pa z glavo skozi zid, doda, kajti če je zid zelo trd, glava preveč boli, v bolečini pa je težko najti smisel.

»Zdaj je trenutek za protestne pesmi popoln,« pravi Zoran Predin, ki je s CoverLover nedavno predstavil skladbo Zaplezali smo se, napisano po motivih Butalcev Frana Milčinskega. Je pa tudi trenutek za navijaške pesmi. Po sloviti nogometni Slovenija gre naprej je ustvaril uradno himno bližajočega se EP v košarki z naslovom V ritmu Triglava oziroma Rad imam košarko. Zamisel se mu je utrnila, ko je ugotovil, da zapis utripanja srca na kardiogramu spominja na niz malih Triglavov, nato pa je to povezal še s tapkanjem žoge. Pesem bo nedvomno uspešnica. Zaradi srčnosti in ljubezni, ki ju je Zoran prelil vanjo. Tako kot zna le on. In tako kot mu še vedno, pa čeprav nekoliko popravljeno, narekuje srce. 

Glasujte za osebo meseca

Junija smo predstavili pet oseb tedna: Aljaž Pegan, Sanja Lončar, Jure Robežnik, Urška Alič Flajnik in Zoran Predin. Za osebo meseca lahko glasujete na naši spletni strani in se potegujete za privlačne nagrade. Več o glasovanju na www.slovenskenovice.si/osebnost.