Poletje je končno prišlo, na vrata domačije Pr' Krač v Dolskem pri Ljubljani pa je potrkala in na povabilo gospodarja Toneta Čiča vstopila Saša Jerele, Dolenjka iz Šmarjeških Toplic. Mična dama, ki je tudi slikarka, četudi samoukinja, je odlična mojstrica čopiča, Čičev Tone pa poseben mož, z mnogo talenti, ne samo kmet. Ravno prav je umetniško navdihnjen, da ima kmetija že 25 let v dodatni ponudbi v prostorih mogočnega kmečkega dvorca v Dolskem na številki 19 tudi Galerijo 19. In prav v tej galeriji, kjer se je v četrt stoletja zvrstilo kar 330 razstav, Saša od preteklega konca tedna razstavlja 25 svojih platen.
Pri Čičevih bodo njena likovna dela, slikarka je razstavo poimenovala Odstrte podobe, visela vse poletje.
Saša Jerele je Dolenjka, rojena je v kimavcu, devetem mesecu leta 1981. Študirala je v Ljubljani, kjer je najprej diplomirala iz nadvse pomenljive teme o politološki perspektivi rdeče barve, nato pa opravila še magisterij. Kot magistrica politologije in še prej je vseskozi iskala nit – kajpak rdečo – med znanstvenim, strokovnim in umetniškim izražanjem, trenutno je zavezana le slednjemu. Živi in ustvarja v Šmarjeških Toplicah, s prvo razstavo se neizbrisno zapisuje še na likovni zemljevid Slovenije.
Brezčasnost naslikanih platen
Ne pravijo zaman, da imajo vsake oči svojega malarja. In prav ta rek bi lahko uporabili tudi pri slikarki, ki slika in upodablja v vseh samo svojih oblikah. Sašina simbolična doživetja podob so se nabrala pod lupino njenih doživetij, ki so s pomočjo spreminjajočih se in spremljajočih oblik prenesena v brezčasnost njenih naslikanih platen.
Odprtje, na katerem sicer ni bilo likovnih kritikov in kvazipoznavalcev snobov, zato pa množica Sašinih prijateljev ali pa njihovih prijateljev, ki so prišli pozdravit simpatično dolenjsko dekle in si ogledat njene likovne stvaritve, je bilo prav tako nekaj posebnega. Odprla sta jo kratko in prisrčno Tone Čič in žlahtni slikar Jože Kotar, ki je spregovoril o avtorici in njenih delih. Ves čas je imelo dogajanje tudi (milo)zvočno ozadje, kakršno doživimo redko. Saši in njenim gostom so prepevali ter na mandoline in kitare igrali pevci vrhunske dalmatinske klape Bonaca. Kot je rekel gospodar Tone: »Slovenci nimajo radi samo morja, obal, zalivov in otokov, temveč tudi dalmatinsko pesem.« To se je potrdilo tudi Pr' Krač, kjer je bilo prijetno in toplo pri srcih vsem; kot v kakšni konobi, ki jih imajo Slovenci tudi nadvse radi.
Kako ujeti lepoto na platno, to vprašanje si marsikdaj zastavijo slikarji. Jože Kotar, Sašin rojak, iz Novega mesta doma, slikar z veliko začetnico, si teh vprašanj že dolgo ne postavlja več. Njegove slike so lepe, še preden se barva posuši. In kaj imata skupnega Jože in Saša? Veliko. Jože je tisti, ki jo je tudi opogumil, da to, kar dela, dela dobro, da so njene slike poslednji beg v lepo, v zatočišče, v kotičke intimne lepote in poezije.
Do znanja in likovne občutljivosti, ki ju danes premore, se je Saša bolj kot prek uka pri drugih slikarjih dokopala z lastnim trudom in zavzetostjo. Te ji prav gotovo ne manjka; že zgodaj dopoldne naslednjega dne, po odprtju razstave, je Saša doma v Šmarjeških Toplicah spet stala pred slikarskim štafelajem in platnom, barvami in čopiči: to je njen oltar, pred katerim moli.
