Potrebuje gibanje in adrenalin

V Sočiju olimpijsko dogajanje še ni zamrlo, zdaj tam potekajo igre paraolimpijcev, športnikov invalidov. Slovenijo v alpskem smučanju zastopa 25-letni Gal Jakič. Na istih strminah, kjer je zgodovino pisala Tina Maze. To so Galove tretje olimpijske igre. V Torinu je bil še predtekmovalec, v Vancouvru je bil soliden, veleslalom je končal pri repu trideseterice, v Sočiju pa si želi, da bi se uvrstil med petnajst najboljših. A uvrstitev niti ni najpomembnejša, glavno je druženje, tudi preverjanje in potrjevanje, da zmore. Vendar brez pretiravanja in tveganja. Ne spustim se kar na glavo, pravi. Razume pa, zakaj si kdo od invalidov želi spustiti se z Mont Blanca, denimo. »Logično, v nekem trenutku si se znašel v brezizhodnem položaju, ničesar nisi zmogel sam, zato poskušaš tekmovati z zdravimi povsod, ne le v športu.«

Z berglo premaga 200 metrov

Tudi omejitev, ki jih tolikokrat prepozna v očeh ljudi, ki se ob pogledu nanj na invalidskem vozičku v zadregi obrnejo proč, Gal ne mara. Na to, da bi ga moral kdo, razen kadar to ni čisto zares nujno, nositi, je prav alergičen, z močno voljo se je znebil tudi plenic. Volje tako ali tako premore ogromno.

Doletelo ga je, nadarjenega in vsestranskega športnika, pri 13 letih, v spanju. Infarkt hrbtenjače je bila diagnoza, pravega razloga za tisto, kar navadno doleti starejše ljudi, ne pa najstnikov, niso nikoli zares našli. Upal je, da ga bodo ohromele noge spet začele ubogati. A ga niso. Pravzaprav lahko z berglo premaga kakšnih dvesto metrov. Na srečo, kajti marsikje o tem, da bi dostop omogočili tudi za tiste na invalidskih vozičkih, še vedno ne znajo razmišljati. Napovedi zdravnikov so bile slabe, a se mu je hitro, v nekaj tednih, senzorika povrnila v 90 odstotkih. Nekaterih občutkov, na primer za toplo ali mrzlo, pa še vedno nima. Naučil pa se je prepoznati, kdaj ga zebe v noge. Na smučišču brez tega ne bi šlo.

V toplicah je trpel

Gal je moral zaradi nenadne prikovanosti hitro odrasti. V družini, kakršna je Jakičeva, je bilo to lažje. Oče Roman, zdaj obrambni minister, je bil na začetku v bolnišnici ves čas ob njem. In je ob njem še vedno, kadar le lahko. Tudi v Sočiju, kjer kot vodja delegacije in ponosni oče deluje ter premika stvari. Ne le za sina, ampak tudi za druge invalide, da lahko živijo polnejše življenje.

Galovo takšno vsekakor je. Šport mu je vedno ogromno pomenil, in zakaj bi se to spremenilo, ker je pač na vozičku? »Potreboval sem tekmovalnost, trening, gibanje, adrenalin.« V toplicah, ki spadajo h klišejski podobi invalida, kot pravi, je trpel. Atletika, nekoč je sanjal, da bo tekmoval v sprintu čez ovire, je žal odpadla. Na rehabilitaciji v Soči je na srečo izvedel za tečaj smučanja za invalide in se v enem tednu v Avstriji naučil smučati na monoskiju. Na njem uživa, ob njegovi ceni malo manj. Invalidi so tudi za pokrovitelje manj zanimivi. Tako pač je, še vedno. Ampak Gal je dober, med drugim je tri leta sodeloval tudi z ameriškim nacionalnim športnim centrom za invalide v Koloradu. Pa so vse skupaj jemali preveč resno. Gal ima smučanje rad, a rad ima tudi življenje in pogovore o drugih zadevah, ne le o športu.

Navdihujoča 
ljubezenska zgodba

Življenje vendarle ni le smučanje, čeprav uživa tudi v takšnih izzivih, kot je vloga zastavonoše na odprtju nove planiške velikanke ali iskanje adrenalina v poletnih športih. Na prirejenem kolesu je na primer premagal Slovenijo po diagonali, težko je bilo, a mu je uspelo. In ker je ljubitelj kajaka, je z Marinom Medakom poskušal preveslati Jadransko morje. Podvig je spodletel, zaradi spregledane odrgnine je moral čoln zamenjati za bolnišnico. Gal, študent fakultete za šport, se iz vsake izkušnje nekaj nauči, ter sanja in načrtuje. Po Sočiju bo z zimskimi igrami konec, pravi. A kdo ve, morda bi na letnih v Riu morda lahko spisal novo, zgodovinsko poglavje v slovenskem športu.

V osebnem življenju pa je začel pisati prav posebno poglavje, potem ko je spoznal Nino Wabra. Navdihujoča ljubezenska zgodba, zgodba dveh ljudi, ki ne izgubita volje niti ob najtežjih preizkušnjah, kot je bil Ninin spopad z rakom. Oba uživata v občutku, da sta nekomu potrebna, dajeta si oporo in spodbudo, s pojavljanjem v javnosti pa ljudem, ki so se znašli na vozičku, in tistim, ki živijo z njimi, sporočata, da to niti približno ni konec sveta. Le da ta postane nekoliko drugačen. Nekaj ti je odvzeto, a hkrati se ti ponudi nešteto novih možnosti in priložnosti. Gal Jakič je eden tistih, ki jih noče zamuditi. Tudi zato je pri svojih 25 letih neizmerno zaljubljen in hkrati tekmuje na svojih tretjih olimpijskih igrah.