Dama iz Maxima, slovita komediografska mojstrovina še bolj slovitega francoskega komediografa Georgesa Feydeauja, uprizorjena v ljubljanski Drami, z Majo Končar v glavni vlogi, je bila resnično nekaj posebnega. Ne samo zato, ker smo igralsko zasedbo (poleg Štefke Drolc, Jerce Mrzel in Dareta Valiča) sestavljali skoraj v celoti (če izvzamem Ivo Zupančič) samo t. i. neprvaki naše takratne osrednje gledališke hiše (v zasedbi torej ni bilo ne Borisa Cavazze, ne Milene Zupančič, ne Radka Poliča - Raca, ne Borisa Juha, ne Poldeta Bibiča, ne Igorja Samoborja, ne Iva Bana, ne Polone Vetrih). Temveč zato, ker je Vinko Möderndorfer zbral pogum in vloge dodelil igralkam in igralcem, ki so bili, morebiti, v vsaj malce nezasluženi senci navedenih, predvsem pa zato, ker smo pripravili uprizoritev, ki je jemala sapo.
Vrsta za vstopnice
Predstavo, za katero so ljudje po dolgih, dolgih časih stali v vrsti za vstopnice, skoraj tja do nunske cerkve, kot v najboljših časih ljubljanske Drame. In, moj bog, kako je šlo to v nos igralskim veličinam. Nekaterim, ne vsem, da ne bo pomote. Tistim, ki so se pač počutili strahovito ogrožene. Nekateri(e) izmed njih so celo hodili(e) v prvo nadstropje, tja, kjer so pisarne vodstva ljubljanske Drame SNG svojčas bile (ne vem, ali so še danes), direktno v ravnateljstvo, in so s prikrito, zadrževano paniko dobesedno rotili(e) takratne ravnatelje (ja, dragi moji, več se jih je izmenjalo v času, ko je bila na sporedu naša slovita Dama iz Maxima, tako dolgo je bila na sporedu), naj za božjo voljo že umaknejo to nedostojno in igralsko diletantsko predstavo s sporeda, češ da kazi podobo Drame.
Ljudje so pa dobesedno drli v teater. In nam ploskali, kaj ploskali, skandirali, po vsaki odigrani ponovitvi. V vedno popolnoma razprodani dvorani. Vseh 156 ponovitev, če jih ni bilo še več. To so bili neponovljivi občutki vseh, ki smo v predstavi igrali.
Spomnim se, kako sem, z velikansko pomočjo kolegov in kolegic in s pomočjo celotnega tehničnega zbora moje ljube Drame, pa s prav posebno pomočjo takratnega ravnatelja Marka Gorjanca, prijatelju in igralskemu kolegu Daretu Valiču pripravil prav posebno presenečenje ob njegovem rojstnem dnevu, petdesetem po vrsti. Predstavo Dama iz Maxima smo odigrali pač kot vsako; bravurozno, nagajivo in sproščeno. V veliko zadovoljstvo mnogoštevilnega, v dvorani prisotnega publikuma. In predstava se je končala (skoraj) tako kot po navadi: Maja, ki je igrala Pužo Fru-Fru, in gospod General, ki ga je upodobil Dare Valič, sta prišla izza posebne zavese, nameščene sredi odra, oba v sila slavnostnih oblačilih, kot je pač velevala dramska predloga. In Vinkova iskriva režiserska zamisel, kakopak.
Predstava presenečenja
Luči so pogasnile, le oster reflektorski snop je zasijal na omenjeno zaveso, zaslišala se je poročna koračnica, in Maja in Dare sta se pojavila v vsej kostumski veličavi izza zavese in sta zakorakala proti odrski rampi. No, takrat se je pa začelo. Kot nekakšen konferansje sem stopil pred začudeno publiko (tudi Dare je kar gledal in se čudil, saj je bil on edini, ki ni vedel, kaj se dogaja, tako spretno in v taki tajnosti smo izpeljali vse priprave za ta prečudoviti dogodek) in sem jo nagovoril:
»Ljube dame, cenjeni gospodje! Danes je prav poseben večer. In kot se za vse posebne večere spodobi, si zaslužijo, tako, za začetek, prav posebno vzdušje. Maestro – luč!«
In prižgale so se svečam podobne, komaj zaznavne svetilke, ki so jih naši tehniki prav za ta namen umestili v prostor. Jaz pa sem nadaljeval: »Ni pravega posebnega večera brez šampanjca!« In na oder so pripeljali voziček, na njem pa nekaj že natočenih kozarcev ohlajene penine, poleg pa še posodo, v kateri je bilo nekaj še neodprtih steklenic peninske žlahtnosti.
Magični trenutek
Jaz pa sem spet nadaljeval, še bolj iskrivo in pompozno: »In kaj bi človeštvo na tak poseben večer brez posebne glasbe?! Maestro, glasba!«
In je zadonela inštrumentalna priredba rojstnodnevne napitnice Kolkor kapljic, tolko let. Fantje iz tehnike so prav v tistem magičnem trenutku iz odrskih višin po t. i. cugih na oder spustili napis, ogromen napis: Gospod General, vse najboljše za prvih 50! Mojster luči je nekoliko zatemnil in oder in dvorano, hostese so na oder pririnile drug voziček, na katerem se je bohotila petnadstropna torta velikanka, na kateri je gorelo petdeset sveč. Za petdeset let našega, malce pa tisti večer tudi čisto samo mojega Darčita! Ljudje božji!
Ko bi vi videli in slišali, kako je do meja možnega nabita dvorana zarjula, ne zavpila, dobesedno zarjula je od presenečenja in odobravanja, kako so vsi, od prvega do zadnjega, rjuli prej omenjeno napitnico, skozi solze ganotja so jo iz globin svojih src peli človeku, slovenskemu igralcu, ki jih je leta in leta razveseljeval, spravljal v žalost, jih negoval s svojim žlahtnim humorjem, jim izvabljal solze sreče in katarzične melanholije, ko je interpretiral najrazličnejše like svetovne in slovenske dramatike.
Dvorana je pela in ploskala
Dare ni vedel, kaj se dogaja. Ni vedel, dojemal je pa tudi stežka vse skupaj. Stal je tam, držeč Majo za roko, kot deček sredi širnega sveta, skorajda malce prestrašen, vsekakor pa dodobra presenečen. Dvorana pa je pela in pela in pela. In potem tako huronsko ploskala, da se povedati ne da. Od nekod se je vzel še naš takratni ravnatelj Marko Gorjanc, ki je prišel čestitat svojemu igralcu. In Dare ga je, do konca ganjen, tako močno stisnil in objel in še poljubil, da smo slišali, kako Marku kosti pokajo. Od objema, ne od poljuba, da ne bo pomote.
Potem je naš Darko stopil na samo gledališko rampo in … ni mogel spregovoriti. Solze so mu tekle po licih, on pa ni iz sebe spravil niti glasu. Solze so tekle, on pa se je do nemosti radosten in presunjen umaknil nazaj med igralce. Iz njegovih solznih, srečo in veselje jokajočih oči so lili vzkliki hvaležnosti. Petdesetkrat se je tistega neponovljivo srčnega gledališkega večera v ljubljanski Drami dvignila zavesa. Petdesetkrat! V čast Daretu Valiču – petdesetletniku.
