Ob sodobnem življenjskem slogu in vsem, kar spada zraven, še posebno v mestih izgubljamo vez z naravo. Tako največkrat vidimo le pasje in mačje prijatelje ali golobe ter kakšne vrabčke, in tu se bolj ali manj konča. Čeprav zadnja leta prostoživeče živali, med njimi tudi ptice, prihajajo vse bližje naseljem ali vanje, so v mestih najpogostejši in najbolj pristni stiki z naravo ptice. Težko bi našli človeka, ki bi ga njihovo ščebetanje, letanje in poskakovanje motilo. Narava je ustvarjena tako, da ima svoje zakonitosti, in zima je za preživetje prostoživečih ptic najbolj neprijazno obdobje v letu. Da jim je lažje, lahko pomagamo prav ljudje. Med tistimi, na katere lahko vedno računajo, so tudi Jernej Kuntner in člani njegove družine. Vsekakor je zanimivo, da so ptičji ljubitelji prav vsi: Jernej, njegovi starši, žena, hčerka, sin … Takšne stvari so delno prirojene, za preostalo pa sta zaslužna vzgoja in zgled.
Idealno, ko ni časa
V njihovi družini zaradi obveznosti, odsotnosti od doma in premalo časa nimajo hišnih ljubljencev v pravem pomenu besede, zato pa pozimi skrbijo za ptice. V atriju, okolici hiše in v naselju s še nekaterimi drugimi prebivalci v zimskih mesecih obesijo pogače ter nastavljajo zrna in drugo ptičjo hrano. Jernej je postavil tudi nekaj hišic in valilnic za ptice, za nekatere je moral splezati ali se povzpeti visoko proti nebu. Ptičja bivališča in zavetišča je namreč treba namestiti tako, da jih druge živali oziroma njihovi naravni sovražniki težko dosežejo. Zlasti drevesa in drogovi so nadvse primerni. Jernej se je ob tem naučil tudi pravil, kako naj bo videti ptičja hiška. Imeti mora streho, lahko je odprta ali zaprta, dobro pa je, da je čim bolj naravna. Če vanjo nastavljamo hrano, je pomembno, da ta ni izpostavljena zmrzali ali mokroti.
Skrb za prostoživeče ptice je za družine, podobne Kuntnerjevim, idealno početje. Ravno pravšnja obveznost, ki človeka prisili, da gre na prosto in se giba, koristna pa je tudi za otroke, saj se naučijo odgovornosti in so v stiku z naravo. Velik ni niti strošek, prav tako ne zahteva veliko dela ali časa.
Muce z zvončki
Kuntnerjevi za hranjenje občasno uporabljajo tudi kruh, a le ko ne zmrzuje in ni mokro. Ptičjo hrano kupujejo v trgovini, saj je namensko pripravljena. Kot pravi Jernej, smo ljudje kljub dobronamernosti velikokrat preveč lahkomiselni, nepazljivi in premalo poučeni. Z neprimerno hrano lahko namesto koristi povzročimo škodo, saj lahko ptice tudi poginejo. Vsaka namreč ni primerna, kaj šele dobra. Čeprav je narava pač narava in zahteva svoje, so se v naselju, kjer stanujejo Kuntnerjevi, domislili povsem preproste, a učinkovite rešitve nevarnosti domačih mačk. Ker nekatere lastniške muce bivajo tudi zunaj in je lovljenje plena del njihovega nagona, so za preprečevanje nepotrebnega pokončevanja ptic mačjim ljubljenkam okrog vratu namestili raztegljive ovratnice z zvončkom ali čim podobnim. Tako so ptice pravočasno opozorjene na nevarnost, obenem pa ovratnica za kosmatinke ni nevarna. Sicer pa Jernejeva družina meni, da še tako pust zimski dan polepša vrabček ali sinička, ki prileti na vrt ali okensko polico. Spomladi, poleti in jeseni pa ptice s svojim prijetnim ščebetom in poskakovanjem prinašajo veselje ter poplačajo ves trud in skrb, ki jim ju namenjajo v snegu in mrazu
Le v najhujši zimi
Tudi če so nam ptice všeč in jim radi pomagamo, moramo pri tem vendarle upoštevati nekaj pravil, še posebno glede hrane. Kuntnerjevi, denimo, jih največ hranijo v najbolj neprijaznih obdobjih, drugače pa ne ali le delno. Tako jim pomagajo preživeti čas, ko hrane ni ali jo je težko najti, obenem pa ptice ohranijo nagon, da se znajdejo same, iščejo, kaj bi pojedle … S tem se ohranja naravni ciklus kot eden od zakonitosti narave, ki je potreben za uravnavanje števila živali in selekcijo. Z neprimerno hrano namesto koristi povzročimo škodo, saj lahko ptice tudi poginejo.
