Šarmantno dramsko igralko Polono Vetrih lahko občudujemo zaradi več stvari, predvsem pa zaradi odličnega igralskega talenta. Od nekdaj je bila brez dlake na jeziku in tokrat ni bilo nič drugače. Priznano in priljubljeno slovensko gledališko umetnico sem zmotila med vajami v Drami. »Delamo Tri sestre A. P. Čehova. Smo odlična ekipa. Žal pa delamo v zelo težkih razmerah.«
Med njenim odmorom, ki pa pravzaprav ni namenjen počivanju, se dobiva v Mini teatru, gledališču za otroke in mladino. »Sledile bodo vaje za zelo lepo pripoved z naslovom Fanny v Mini teatru, pozneje pa še vaje v Cankarjevem domu za prav posebno glasbeno predstavo skupaj s Sašo Tabakovićem in vsestranskim glasbenikom Janezom Dovčem v organizaciji agencije Alegro in Cankarjevega doma. Počutim se zelo ustvarjalno. To pa je bistvo mojega življenja, zato me nikar ne sprašujte o gubah,« pove in se simpatično nasmeji. Vendar se ravno zaradi mladostnega videza nisem mogla zadržati, da ne bi vprašala, v čem je njena skrivnost. Polona razkrije: »Niti enkrat v življenju nisem kupila drage kreme. Na to nič ne dam. Jaz dam na to, da je treba spati, pametno jesti, odločilna pa je joga.«
Medtem ko občudujeva lepo pohištvo v Mini teatru, vedno nasmejana igralka pove, da jogo izvaja že 30 let vsak dan. »Za telo, dušo in sem spada tudi obraz. V tako imenovano obrazno jogo pa ne verjamem. So vaje za obrazne mišice, to ja, joga pa je nekaj povsem drugega.« Ne mara vprašanj o starosti, saj meni, da se dame česa takšnega ne sprašuje. »V tujini se mi še ni zgodilo, da bi me kdo vprašal, koliko sem stara. Slovenci smo s tem prav obsedeni: s svojim videzom, leti in s tem, da je treba iti smučat ali igrat golf in tenis ... Vprašanje pa je, ali ti ljudje to počnejo z veseljem. Mislim, da je to neke vrste snobizem ali malomeščanstvo, čemur pa bi se moral človek izogibati. Jasno da se tudi jaz zelo rada uredim, da ne bo pomote, vendar če bi se samo s tem ukvarjala, ne bi imela časa napredovati.«
Umetnost ima v krvi
Nato mi predstavi svojega dobrega prijatelja in kolega Roberta Waltla, direktorja Mini teatra, gledališkega režiserja in igralca. Povezuje ju tudi judovstvo, saj vzdržujeta judovsko tradicijo. Njuna glavna skupna točka pa je seveda umetnost. »Kultura je del mojega življenja, pravzaprav je vse moje življenje. Veliko mi je dala in tudi jaz njej. Obžalujem, da marsikdo ne čuti tako. Veliko jim je odvzeto,« razloži o svojem odnosu do kulture. Odkar pomni, je obdana s kulturo. »Pravzaprav umetnostjo. Imela sem srečo. Rodila sem se v takem okolju. Pa tudi če se ne bi, bi verjetno našla pot do nje. Umetnost imam v krvi.« Zato je začudena, če kdo nima rad muzejev. »Rodila sem se med ljubljansko Opero in Dramo. Kot otrok sem vsak dan smuknila v Narodni muzej. Domišljala sem si, da je to moj grad.« Njena strast do muzejev zdaj ni nič manjša. »Še vedno grem zelo rada v Narodno galerijo, Moderno galerijo. Vedno pa tudi vstopim v National Gallery, kadar sem v Londonu. Tam je nekaj slik, ki jih vsakič občudujem.«
Po diplomi na ljubljanski akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je študirala na Londonski akademiji za dramsko umetnost in glasbo (LAMDA), kjer so jo na podelitvi diplome razglasili za najbolj šarmantno igralko. »Veste, niso me razglasili samo za šarmantno diplomantko. Bila sem tudi med najboljšimi študenti,« pove in se pri tem nasmeji. Njeno ime je povezano s številnimi uspešnimi projekti in nastopi na svetovnih odrih. Polona se spominja: »Povsod mi je bilo lepo. Mogoče je bilo še posebno lepo pa tudi uspešno pred leti na festivalu v Baslu, kjer sem v angleščini interpretirala monodramo o Almi Karlin, pa na Kubi z Ivico Buljanom in Robijem Waltlom in lani v New Yorku. Bili smo zelo uspešni.«
Prepotovala je skoraj ves svet. »Tako da zdaj že lahko rečem, da mi je kakšna pot malo odveč.« Metropolitanka se je pred dvema tednoma vrnila iz New Yorka, pred tem je bila v Afriki. »Potovanja mi dajejo občutek svobode in miru. Na njih sem se ogromno naučila o sebi in o svetu.« Medtem ko zaigra na klavir, razkrije, da njen dom ni samo tukaj v Sloveniji, ampak še kje drugje. »Dom je lahko tudi tam, kjer imaš ljudi, ki so tvoji. Še vedno sem tudi Londončanka in Telavivčanka. Moja najboljša prijateljica Sonja Pahor, priznana pianistka, živi v Toskani, zato imam dom tudi tam. Moja sestra pa je v Londonu. Slovenija je seveda lepa, vprašanje pa je, ali je tudi gostoljubna do nas samih. V zadnjem času nimam tega občutka.«
