Nekaj posebnega moraš biti, če si tudi pri 47 letih še pripravljen sesti na močan motor in drveti po puščavskih brezpotjih. Miran Stanovnik, njegov vzdevek je Puščavski lisjak, je tak posebnež, motoristični, on bi raje rekel športni navdušenec, ki štarta na svojem 15. reliju Dakar. Reliju vseh relijev. Ta ima sicer že nekaj časa afriško le še ime, prestižno, za nekatere pa tudi sporno dirko so zaradi varnosti in lažje organizacije namreč preselili v Južno Ameriko. Kar za udeležence vse skupaj seveda podraži, ampak veterana Mirana niti to ni ustavilo.
Trda koža in trda glava
Ustavile ga niso niti številne poškodbe, ki jih je že staknil. Preveč bi bilo naštevanja, polomil si je skoraj že vse, iz česar je sestavljeno človeško telo, ampak fant ima očitno trdo kožo, pa tudi glavo.
Jo pa zna uporabljati. V osnovni šoli je bil odličnjak, le vedel se ni prav odlično. Ja, nagajal je in se pogosto spomnil vseh mogočih reči, s katerimi je spravljal v obup učitelje. Kot srednješolec je energijo pametneje usmeril v šport, malo manj pa v učenje. Strojništvo na univerzitetni ravni je hitro opustil in šel delat, ni pa opustil športa. Po spogledovanju z nogometom, atletiko in še marsičim je za vse večne čase zmagal motor. Njegova prva dirka je bilo državno prvenstvo v motokrosu leta 1986, 10 let pozneje je šel prvič na reli Dakar.
Komandant Miran
Dosti pozneje je Miran dobil službo v Slovenski vojski. Najprej pri vojaški policiji, nato v športni enoti. Je njen poveljnik. Ja, Miran Stanovnik je komandant. Takšno vlogo so mu dali že v TO med osamosvojitveno vojno, pa mu enote na srečo ni bilo treba popeljati nad sovraga.
Po vojni je bil osem let samostojni podjetnik in se je ukvarjal z gostinstvom, potem ga je, kot rečeno, v svoje naročje zvabila vojska. »Zame je služba vojaka služba miru,« pravi Miran, ki ostre meje svoji bojevitosti postavlja tudi pri dirkanju. Navsezadnje so mu organizatorji že na njegovem prvem reliju Dakar, na katerem je tudi prišel na cilj, podelili priznanje za fair play.
Dirka na polno, a ne brezglavo. Mimogrede, je tudi mednarodni inštruktor varne vožnje. Je pa trmast in ima vsekakor visok prag bolečine. Leta 2003 je prišel na cilj kljub polomljenim rebrom, natrgani mišici in izpahnjeni rami.
Lani na reliju kot oče
Pravijo, da po rojstvu otroka dirkači postanejo previdnejši in počasnejši. Miran Stanovnik je lanski reli odvozil kot oče le nekaj mesecev starega Martina, ki tedaj, drugače kot njegova mama Pika, še ni vedel, kaj na drugem koncu sveta počne njegov oči. Ta je to prav zaradi Martina sicer počel previdneje, ampak očitno tudi zreleje, saj si ni polomil ničesar, na srečo je zdržal tudi motor, in se domov vrnil z najboljšo uvrstitvijo doslej – 11. mestom.
Miran Stanovnik letos meri še višje. Želi si med deseterico. Pri njegovih letih, ko meri moči s pol mlajšimi in temu primerno tudi bolj neučakanimi fanti, je na obzorju že tudi konec dirkaške kariere. No, šlo bo, dokler bo telo še sodelovalo s trmasto glavo.
Miran Stanovnik, ki ima kot veteran v mednarodni dirkaški karavani precejšen ugled, mora doma včasih poslušati gostilniška modrovanja, da to, kar počne, ni pravzaprav nič posebnega. Naj poskusijo, nikomur ne branim, pravi Miran. Sam ve, da je naporno kot hudič. Spi se malo, dirka veliko, nevarnost se skriva za vsakim ovinkom in vemo, da tu in tam na reliju kdo tudi umre.
Zakaj že toliko let rine v to, zgolj razumsko najbrž ne zna razložiti niti sam. Ve le, da ga veseli in vabi. Si pa seveda ne želi novih poškodb, sploh ne, odkar ima Martina. »Komaj čakam, da bo tako zrasel, da bova skupaj kakšno ušpičila,« pravi.
V Argentini se torej začenja njegova jubilejna avantura. Motor je isti kot lani, dokazano vzdržljiv vsaj toliko kot Miran, ki živi svoje sanje. Rad bi torej prišel med 10 najboljših in tudi zmagal na eni od 14 etap. Ampak če bi se moral odločati, ali naj brezkompromisno drvi proti cilju ali pomaga sotekmovalcu v težavah in zato zaostane, bi se zagotovo odločil za slednje. Doslej se je menda še vedno.