Poletna: punce bodo poleg zagorelih ritk lahko pokazale nove protezne pridobitve

Prihaja poletje. Dolgo, vroče poletje. Država se pogreza v tradicionalni poletni spanec. Državni uradniki so frekvenco svojih korakov po sivih hodnikih, javljanja na telefone in pisanja od nikogar in nikoli prebranih poročil spustili na nivo premikanja povprečnega troprstega lenivca. Izkoriščajoč popolno politično krizo matere, s katero so z močno popkovino večinoma že generacijsko, torej gensko povezani, razmišljajo samo še o tem, kdo bo s svojimi poletnimi selfieji večja zvezda facebooka. V kaosu, ki nam ga, vsaj začasno in na videz, financirajo drugi, jim jih je zagotovljenih še veliko. Veliko poletij.

In prihaja poletje. Punce bodo poleg zagorelih ritk lahko pokazale nove protezne pridobitve. Tako tiste snemljive kot tiste malo manj, iz belega porcelana in čvrstega silikona. Najpodjetnejše, katerih sponzorji še niso povsem ubobožali, še kakšen nov par kopalk, rinko ali ovratnico.

Poletje. Slovenski podjetniki, ki so v zadnjih letih željo, da pred vsesplošnim poslovnim mrtvilom končajo še kakšen posel, zamenjali s tovrstnim upanjem, nervozno poskakujejo naokrog in računajo, kako nafarbati še kakšno banko ter tako omogočiti družinam še en spodoben dopust. Na drugi strani Evrope se nemški industrijski delavci dogovarjajo, ali bodo dobro polovico dopusta oddelali kot natakarji, frizerke ali čistilke. To, da pripadaš najrazvitejši evropski naciji, ima pač svojo ceno. Kot skravžljani lasje nad ušesi, ki jih povzročajo krožeči kazalci ob poskusu razumeti skrivnost Balkana, kjer nihče nič ne dela, nihče nič ne zasluži, vendar vsi vse imajo. Vključno s poletjem.

S poletjem, ki prihaja. Tranzicijski mikro- in makrotajkuni so v portoroški marini že zloščili svoje jahte, kjer na v nebo štrlečih flybridgeih sončijo svoje progresivne trebuhe in opazujejo obnavljajoči se trg mikavnih samičk, ki bi vsaj del dopusta rade preživele na barkah vseh vrst, oblik in velikosti. Veselijo se ekonomije, ki se vrača. Te, ki najbolj »iznajdljivim« ponuja mokre moške sanje, v katerih igra toliko udeleženk, kolikor je nekdo pripravljen plačati večerij. Še škampe so nadomestile pice, a formula vseeno deluje.

Prihaja poletje. Čas, ko se prosvetne delavke zavedo, mislim tiste, ki so glagol absorbirale, da imajo navkljub relativno nizki plači in skoraj dobrim dvajsetim uram tedenskega garaškega dela najboljšo službo na planetu. Z živahnejšimi barvami so si nalakirale nohte, skrajšale krila in na obraze nadele maske moči in vpliva. Prihaja čas, ko jim bodo nekam globoko lezli prav vsi. Šolski uspeh otrok bo pač vedno starševsko ogledalo.

Poletje. Kmetje se v dilemi, ali bi letos prijavili sušo ali povodenj, prekleto malo sekirajo za težave Billyja Gatesa, IT-varnostne luknje in tečaje na borzi. Uživajo v dobrotah, ki jih je rodila mati narava.

Prihaja poletje. Upokojenci s strahom, da se slučajno ne najdejo vmes, prebirajo osmrtnice v dnevnem časopisju. Ne razumejo, zakaj ob tej pasji vročini pravi val izgub bivših sošolcev, kolegov in ljubimcev prinese šele jesen. Naveličani pritoževanja nad tem, kam vse skupaj gre, počasi kujejo načrte, kje bodo ujeli še nekaj sončnih žarkov, potem ko poletna evforija končno mine. Ta, ki šele prihaja. Prihaja poletje.