Nekoč jo bila Manca Urbanc in smo jo poznali predvsem po pesmi, ki jo je nežno pela v reklami za mobilnega operaterja. Zdaj je Manca Izmajlova in jo poznamo kot pevko, ki z lahkoto napolni Cankarjev dom, beograjski Sava center in ki je bila lani častna gostja na koncertu Ruskega državnega simfoničnega orkestra kinematografije v prestižni moskovski dvorani P. I. Čajkovskega.
Vse zaradi slovanske duše. Pravzaprav pisano z veliko začetnico, saj je Manco prav projekt Slovanska duša, jagodni izbor najbolj znanih slovanskih pesmi z novimi priredbami Slavka Avsenika ml., povzdignil v zvezdniške višave.
Najpomembnejši so čevlji
Gorenjski deklič je nekoč sicer sanjal o tem, da bo zvezda muzikalov. Pri šestnajstih letih, Manca je letnik 1976, je iz ZDA, kar je bil takrat pravi podvig, naročila kompilacijo najlepših melodij iz muzikalov in se nato vsak dan naučila novo pesem. Čez nekaj let je ambiciozno dekle, pred tem nekaj časa tudi ne preveč zagnana študentka prava, hodila od vrat do vrat, da je dobila štipendijo, dal ji jo je Rotary klub Bled, za študij muzikala v Londonu. Ob na trenutke brutalno napornem študiju je denar služila s prodajo oblačil v butiku, zato zdaj tudi o modi ve veliko. Rada je dama, najpomembnejši so čevlji.
Ko se je iz Londona vrnila z diplomo tako iz muzikala kot gledališke igre, učil jo je celo Kevin Spacey, ji je Slovenija ponudila le nastopanje v koktajl barih; če si je želela kaj več, je morala kar sama zrežirati kakšen ljubiteljski muzikal. Videti je bilo, da bo pristala v popevkarskih vodah, kot rahel presežek je prišlo vodenje televizijske oddaje Povabilo na ples.
Usodno vabilo
Potem je prišlo neko drugo, usodnejše povabilo. Violinist Benjamin Izmajlov, Izolčan, ki je šel pogumno delat sprejemne izpite na moskovski konservatorij Čajkovski pri ne več rosnih 26 letih, je Manco, s katero sta bila pred tem par nekaj mesecev, med njenim obiskom na nočnih moskovskih ulicah vprašal, ali bi se poročila z njim. Rekla je da, pustila solidno slovensko kariero in šla v Moskvo na študij klasičnega petja. Znova je bilo nekoliko brutalno, če ne kar zelo, ampak Manca, pred tem mikrofonska pevka z nežnim glasom, se je z dobrimi učitelji in s trmasto vztrajnostjo razcvetela v pevko z glasom, zaradi katerega ji rečejo kar ženski Bocelli.
Ko je študirala v Londonu, si je želela glasbenega zahoda. Študij v Moskvi je v njej prebudil slovansko dušo in naklonjenost do glasbe, nastali na vzhodnoevropskih prostranstvih. Tudi zato, ker so imeli na nastopih, ki jih je imela za slovensko veleposlaništvo in predstavništva podjetij, najraje slovanske in slovenske pesmi. Večkrat ko jih je pela, globlje se je je dotikala njihova nabitost s čustvi, in tako je nastal projekt Slovanska duša. Presegel je vse, o čemer si je Manca sploh drznila sanjati, nekaj tisoč izvodov albuma je bilo prodanih še pred izidom, navdušeni odzivi jo še vedno, pa je minilo že šest let, dosegajo celo iz Azije.
Slovensko srce
Podobno uspešen je bil tudi drugi projekt Slovensko srce, na katerem v novi preobleki zvenijo slovenske pesmi, tudi kakšna Avsenikova je med njimi, pa seveda pesmi, ki sta jih majhni Manci pela mama in oče. In ki jih tudi sama poje svoji zdaj petletni hčerki Izabeli. Tudi zato in za darilo slovenskim mamicam, pravi, je posnela še zgoščenko otroških pesmi.
Z Benjaminom gradita dom v Sloveniji, kariero pa večinoma na tujem. Za njuno umetniško drznost in ambicioznost je Slovenija premajhna. Pa še ruska država je, mimogrede, z denarjem po navadi radodarnejša kot slovenska. Manca z enako lahkoto navduši večtisočglavo množico ali izbrano družbo premožnih uglednežev, s svojo damsko pojavo je namreč zaželena gostja njihovih druženj, če je treba, pa zapoje tudi himno pred začetkom nogometne tekme. Po potrebi tudi finsko, poje namreč v kar dvajsetih jezikih. Le prevod besedila prej potrebuje, da prepozna in začuti čustva, o katerih govori pesem.
Manca bo v Sloveniji septembra začela turnejo, poimenovano 10 srčnih koncertov, skočila bo na Slovensko popevko, nato je med njenimi načrti najti zapis Turneja po ruskem severu – Opera in balet gala s plesalci Bolšoj teatra. Tam, v Bolšoj teatru, Manco in Benjamina menda vedno čaka častna loža. V Moskvi je našla prijatelje za vedno, še vedno jih ima tudi na londonskem West Endu. Ja, njen glas je dovolj močan, da sega daleč, njena duša pa dovolj široka, da zajema široko. Saj je vendar slovanska.
Pet vprašanj za Manco Izmajlovo
Vaša najizrazitejša značajska lastnost?
Vznesenost.
S kom bi si želeli preživeti dan?
S svojo družino.
Vaša največja razvada?
Če se da, rada veliko spim.
Vaša najljubša knjiga?
Na to ne morem odgovoriti, po kakovosti pisanja pa zagotovo Shakespeare, Puškin in Čehov v izvirnikih.
Vaša najljubša jed?
Veliko stvari, med najljubšimi sta argentinski goveji zrezek in suši. Pa tudi enolončnice, denimo jota in polnjene paprike. Zelo rada imam hrano!
