Tudi ob pogovoru z njim v neposredni bližini njegove službe je tekla beseda o vseh njegovih kulturah. Z argentinskim šarmom, seveda!
Če pogledamo program predstav v ljubljanski Operi, lahko opazimo, da boste v sezoni, ki se je ravnokar začela, pevsko zelo aktivni.
V sezoni 2015/2016 bom v ljubljanski Operi sodeloval pri dveh premierah: Otellu – predstave bodo v Cankarjevem domu – in Figarovi svatbi. Poleg tega bom pel v operah, ki so na sporedu iz prejšnjih sezon: Seviljski brivec (Bazilio), Nabucco (Zaharija), Rigoletto (Monterone) in La Traviata (markiz). Zunaj operne hiše bom nadaljeval koncerte, naslovljene Argentinski tango, južnoameriške in slovenske pesmi. Cikel sem prvič izvedel maja na Ravnah na Koroškem in v nadaljevanju še v Kranjski Gori, Šmarju pri Jelšah in Dolenjskih Toplicah. Naslednja nastopa bosta 23. oktobra v Domu na Vidmu v Ilirski Bistrici in 19. novembra v rojstni hiši Huga Wolfa v Slovenj Gradcu. Decembra in januarja pa si bom med pestrim opernim sporedom našel čas za božične koncerte.
Aktivni ste tudi v nogometnih vodah. Kaj vas čaka v naslednjem obdobju?
Delal bom to, kar sem počel do zdaj. Športne dogodke si bom poskušal po možnosti ogledati na prizoriščih. Letos sem bil na južnoameriškem prvenstvu v Čilu. To je po Venezueli 2007 in Argentini 2011 že tretja Copa América, o kateri poročam za slovenske medije. Aprila sem trepetal na stadionu Monumental v Buenos Airesu, ko se je River Plate za las uvrstil v osmino finala pokala Libertadores. Ogledal sem si tudi vse tri domače tekme slovenske reprezentance v sklopu kvalifikacij za evropsko prvenstvo: proti San Marinu in Angliji v Ljubljani in Estoniji v Mariboru. Ker imam rad tudi druge športe, sem v Stožicah obiskal odbojkarsko tekmo med Slovenijo in Brazilijo. Na športni televizijski postaji Sportklub sem sodeloval v studijskih oddajah lige prvakov. Še posebno se spominjam tiste v finalu med Barcelono in Juventusom, ko sva bila gosta z legendarnim hrvaškim nogometašem Zvonimirjem Bobanom. V športnem dnevniku Ekipa vsak teden objavljam serijo člankov o nogometaših slovenskega rodu, ki igrajo oziroma so igrali v argentinskem nogometu. Prvi je bil vratar Mierko Blazina. Leta 1946 je postal argentinski prvak s San Lorenzom. S tribun ga je kot otrok spodbujal papež Frančišek, navijač in član Svetnikov.
Nogomet torej ostaja vaša velika stvar, tudi knjige s to tematiko ste izdali.
Argentinci smo nori na nogomet. Rodimo se z žogo v zibelki. Športne dogodke spremljam od otroštva. Kot poklicni novinar sem že v Argentini za dnevnik Crónica spremljal tekme prve lige. Takoj ko sem prišel v Slovenijo, sem začel pisati članke o južnoameriškem nogometu v Delu. Ponosen sem na to, da sem prvi predstavil Lionela Messija, ko ga tukaj še nihče ni poznal. Najprej je nastala knjiga Fuzbal, tango in polka z zgodbami od vsepovsod, leta 2006 pa še Ustavite svet – mundial je tu!, skoraj zagotovo prva zgodovina nogometnih svetovnih prvenstev v slovenskem jeziku. Z veseljem opazujem, kako je, še posebno med svetovnimi prvenstvi, priljubljena v medijih in prenosih. Na vidiku nimam nove knjige, precej intenzivno pa delam na spletni strani www.vaslemundial.com, ki vsebuje veliko podatkov o največji nogometni prireditvi.
Zdaj že 25 let živite v Sloveniji. Kako to, da ste se preselili?
Leta 1990 sem na povabilo Mirka Cudermana v Slovenski filharmoniji pel naslovno vlogo pri oratoriju Elija. Takrat je ljubljanska Opera očitno potrebovala basista in me je po avdiciji sprejela v svoje vrste. Zaradi rojstva starejše hčerke Mariane sem se ansamblu pridružil decembra in takoj debitiral z vlogo Angelottija v Puccinijevi operi Tosca. Že v prvi sezoni sem veliko delal. Začetki niso bili lahki. Veliko težav smo imeli s stanovanjem, večkrat smo se selili. Prišli smo v Jugoslavijo, bližali so se zgodovinski, a zelo negotovi časi, neodvisnost in vojna. Potem smo se ustalili in danes se v Sloveniji zelo dobro počutimo. Tu smo srečni.
Kakšna pa je vaša duša? Ste bolj podobni Slovencem ali Argentincem?
Moja duša je kombinacija obeh temperamentov. Dobro se počutim v Argentini, med bolj odprtimi in manj predvidljivimi prijatelji, in dobro se počutim v Sloveniji, kjer so ljudje na prvi pogled malo bolj hladni, a zelo gostoljubni in organizirani. Vse je zelo urejeno z velikim poudarkom na naravi. Vsekakor sem razdvojen: sem od tu in od tam in nisem ne od tu ne od tam. Imeti dve kulturi, ki sta tako različni, je brez dvoma bogastvo.
Glede na to, da danes internet omogoča hitro komunikacijo, verjetno nimate domotožja. Se pogosto vračate v Argentino?
Če bi se to, kar se je zgodilo pred skoraj 26 leti, dogajalo danes, bi bilo brez dvoma veliko lažje. Takrat smo se enkrat na teden pogovarjali po telefonu. Gledali smo na uro, saj so bili čezoceanski pogovori dokaj dragi. Danes imam vse pri roki. S sorodniki se lahko vidimo in pogovarjamo vsak dan in si lahko tudi kaj napišemo. Argentinske časopise, televizijske in radijske postaje lahko pogledam tako rekoč, kadar se mi zazdi. To me približa matični domovini tja čez veliko lužo in odganja domotožje. V Argentino se vračamo vsake toliko let, nimamo določene frekvence. Letos smo bili deset dni in si napolnili baterije z ogledom Buenos Airesa in uživanjem domačih, predvsem mesnih dobrot. V Ljubljani ohranjamo argentinsko tradicijo, predvsem pitje čaja mate.
Med najinim srečanjem vas je poklicala hčerka, pogovarjali ste se v španščini. Doma se torej pogovarjate špansko?
Doma se pogovarjamo izključno v španskem jeziku. To je omogočilo, da sta hčerki obdržali, negovali in ljubili materni jezik, ki je obenem drugi najbolj govorjeni na svetu. Škoda bi bila, če se ga ne bi naučili na najboljši možni način: ob domačem vzdušju, s špansko govorečimi starši. Tako sta že od rojstva dvojezični. Z ženinimi sorodniki, ki niso Slovenci, lahko naravno komunicirata. Ko gresta v Argentino, se lahko na ulici sproščeno pogovarjata.
Vsekakor tudi v Slovenijo prinašate argentinsko kulturo. Na koncertih pojete tango in druge argentinske pesmi. Kaj vas pri tem vodi?
Že vse od začetka poskušam promovirati argentinsko kulturo v Sloveniji, tako kot sem nekoč slovensko v Argentini. Tango je samo eno od poglavij, mogoče najbolj popularno in znano v svetu. A izvajam tudi romantične samospeve, na primer skladatelja Carlosa Guastavina, ki je bil izjemen gojitelj melodije. Pojem pesmi iz vseh južnoameriških držav. Pred leti sem jih strnil na zgoščenki Sudamérica (Južna Amerika).
Vedno ste povezani z glasbo in športom. Ko pa niste, kaj počnete? Obstaja še katera strast?
Zelo rad potujem. Pevsko, novinarsko oziroma turistično sem videl kar precej sveta. Dejstvo, da imam dva domova, odpira nepojmljiva obzorja. Spoznavanje novih ljudi, kultur, tradicij pa omogoča drugačen pogled na življenje. Ni pomembno, ali greš blizu ali daleč. Povsod obstajajo enkratne zanimivosti. Zelo rad ostanem več dni v enem mestu in ga prehodim, spoznavam, osvojim. Obisk tistih, ki so mi ostali najbolj pri srcu, rad ponovim. V New Yorku sem bil prvič pred 35 leti. Vrnil sem se šestkrat. Mogoče je ravno knjiga o potopisih tista, ki mi še manjka. (Smeh.)
