Minila so tisočletja od prvega zametka nečesa, čemur bi danes lahko rekli družbena ureditev, do formiranja nečesa, čemur rečemo srednji razred. In najbrž je ravno srednji razred največji dosežek našega sociološkega razvoja. Klinc gleda namreč tisti odstotek vase zagledanih bogatunov, na njih napredek res ne more sloneti. Ne glede na to, kako bi si nekateri to želeli. Reveže, na drugi strani, je pridno rojeval vsak sistem, tako da na to tudi ne moremo biti posebno ponosni.
Nastanek in razvoj srednjega sloja sta bila razvojno gledano prava zgodovinska revolucija. Glisiranje po gnojnici, v kateri plujejo in celo plavajo reveži. Trenutek, ko se gnojnica neha lepiti na potujoče telo. Malo še šprica, vendar si odlepljen. Upor se drastično zmanjša, hitrost prinese vonj po svobodi. Svetel žarek upanja, da so ultrabogati, ki so stan in bogastvo takrat večinoma itak dedovali, le poštekali, da je biti bogat med samimi reveži malce nevarno, predvsem pa dolgočasno za umreti.
In samo par sto let po razcvetu tega družbenega bisera mu spet grozi izumrtje. Nihče ga ne mara. Vsi bi ga likvidirali. Na eni strani reveži okrepljeni z novim vodilnim kadrom, ki je še nedavno pripadal srednjemu sloju, na drugi bogataši, ki jim spomin ne seže več v čase, ko so množično viseli po vrbah. Tisti, ki so si to vsaj delno zaslužili, kot tudi tisti, ki si tega res niso.
Nič kaj spodbuden, prej celo rahlo morbiden uvod, vendar to bo najbrž posledica tega, da sem moral na poti s Krka, v avtomobilu, sinu štirikrat odpeti Puntarsko in vmes vsakič odgovoriti na vprašanja: »Kaj je kopje v dlan, kaj je stara pravda in drajna in zakaj tečeta vino in kri?« Ali pa tega, da sem moral na bencinski črpalki potem plačati namesto poštenih osmih odstotkov davka čez zgodovinskih deset, za katere se je dal razčetveriti Gubec, do aktualnih roparskih dvaindvajsetih odstotkov. Da tistih cirka petdesetih od bruto plače, ki so konceptualno primerljivejši z Gubčevimi, sploh ne omenjam.
Kakor koli, debata, ki mi je dala povod za tole kolumno, je tekla o tem, da počasi ne razlikujemo več, kaj nujno potrebujemo in kaj pogrešamo. Najbrž so bili res časi, ko si pogrešal samo stvari, ki si jih res nujno potreboval, vendar ne živimo več v votlinah. Pri pogrešanju nečesa, česar v resnici sploh ne potrebujemo, ne gre za materialni komfort, temveč za psihološko-intelektualnega. In ob zmanjševanju vseh na žalost dobesedno s krvjo pridobljenih komfortov naj bi po sistemu kuhane žabe ukinili še tega. Hudiča! Pogrešamo lahko res kar koli! Kaj od tega potem dobimo, je druga zgodba, vendar je občutek pogrešanja že udobje samo po sebi. Udobje, ki na vrhu nosi še jagodo, saj že sam termin namiguje na to, da smo to že imeli. Včasih, pogosto, včeraj, nekoč. Pogrešanje ne sme biti povezano s potrebo, sicer smo izgubili še en okop.
Dragi moji, pogrešajte drago kozmetiko, masaže, pedikure, smučanje v Dolomitih, najboljša vina, hitre avtomobile, hude čevlje, ljubimce, ljubice ali kar koli vam srce poželi. In ko boste naslednjič rekli: »Pogrešam to in to«, vaš ali vaša pa nazaj: »Tega pa res ne potrebuješ ...«, ga ali pa jo lepo nekam pošljite! Potem pa ga oziroma jo pogrešite ali pa ... pogrešajte.