Simpatična igralka Nina Ivanič je usodna tako na odru kot tudi za njim. Zato ni nobeno presenečenje, da je bila leta 2007 izbrana za fatalno žensko. »Vsaka fatalna ženska mora biti iskrena, spontana in naravna, nič narejenega. To tako moški kot ženske in otroci zelo hitro prepoznajo,« pove, ko se dobiva v bližini njenega doma, to je v ljubljanskih Kosezah. Za svojega partnerja je usodna že 16 let, mladi pripadniki pa jo lahko občudujejo v predstavah, kot so Snežna kraljica, Pepelka, Brez, Mala in velika luna, Leonce in Lena. O tem in še o čem je tekla beseda ob kavi. In ja, tudi stereotip sva zrušili!
Izbrali ste slaščičarno, čeprav sem slišala, da niste ljubiteljica sladkarij. Se motim?
Že od otroštva nisem oboževala sladkih stvari. Spomnim se, ko sem bila majhna, smo bili otroci povabljeni na rojstne dneve, takrat so bile torte drugačne, zanič, suhe, brez okusa, in mi je bilo prav zaradi njih zoprno hoditi na taka slavja. Bolj mi paše grenko, kislo, slano in pekoče. To so moji osnovni okusi. Redko kdaj sežem po sladkih stvareh, pa niti slučajno ne zaradi linije. V življenju še nisem pojedla cele čokolade! Kakšen košček že, cele pa nikdar!
Pravite, da nikoli niste bili na dieti. Od kod potem taka postava?
Če bi veliko jedla, bi se tudi zredila. Nikoli nisem imela ekstremnih diet. Je pa res, da me rešuje to, da ne jem preveč rada sladkih stvari. Imam naravno zavoro v sebi, da zelo hitro dobim občutek sitosti. Takoj, ko začutim, da sem sita, neham jesti. Nikoli ne bom jedla samo zato, ker je dobro. Ne maram občutka prevelike sitosti. Nikoli nisem gledala, ali je ura deset zvečer ali deset zjutraj, jem takrat, ko sem lačna. Vse življenje se tudi ukvarjam s športom. Sicer nič kaj zelo intenzivno, bolj rekreativno. Enkrat sem poskusila hujšanje z luno in opazila, da nisem tip za diete. V trenutku, ko sem si zadala, da ta dan ne bom jedla, sem bila čez dve uri tako lačna, da sem razmišljala samo še o hrani … (Smeh.)
Kako sicer gledate na prehrano? Se vam oznaka bio zdi pomembna?
Vidim, da je z leti in s tem, ko sem postala mama, zame vedno pomembnejše, kaj dam vase. Nisem obsedena z zdravo prehrano, vendar težim k temu, da je hrana čim bolj naravna, čim manj predelana. Z igralko Majo Končar imava svoj vrt in tam posadiva veliko zelenjave. Moj oče pa ima vikend v Prekmurju in tudi tam je vse bio, neškropljeno. Imam tudi veliko prijateljic, s katerimi si izmenjujemo pridelke, ena ima kis, druga olje … Res želim čim bolj zdravo, nepredelano hrano, in zelo pomembno je, da jem lokalno. Verjamem, da je vse, kar telo potrebuje, v tem okolju. Slovenija je krasna dežela, kjer je mogoče dobiti vse, kar potrebujemo. Ni treba jesti alg …
Redno ste bili zaposleni v Gledališču za otroke in mlade (GOML), ki se je leta 2010 pripojilo Lutkovnemu gledališču. Nekateri igralci menijo, da je za ta poklic pomembna svoboda. Kaj porečete na to?
Deset let sem bila svobodnjak. To so bila zlata leta za svobodnjaštvo. Delala sem v različnih gledališčih, to so bile v glavnem komercialne predstave. Pridobila sem veliko igralske kondicije, izkušenj in tudi dobro zaslužila … Po drugem otroku je prišla ponudba o zaposlitvi. V tistih časih je bilo vedno manj dobrih in pravih prilik za svobodnjake. Nekaj dni sem razmišljala o zaposlitvi, na koncu sta me mož in mami prepričala, naj se vendar zaposlim. In sem se. Ni mi žal.
Kako je delati predstave za otroke v primerjavi s tistimi za odrasle? So otroci zahtevno občinstvo?
Čutim veliko poslanstvo in veliko odgovornost, ker igram za otroke. So zelo zahtevna publika. Ves čas jih je treba držati v šahu. Predstave morajo biti ravno prav dolge in ravno prav zanimive, ker otroci, ki se dolgočasijo, postanejo nemirni in začnejo govoriti. Zato je treba zelo intenzivno igrati. To je naporno. In tukaj se pojavi en predsodek. Ljudje namreč mislijo, da če za otroke igraš, se bolj afnaš, manj delaš, karikiraš, pretiravaš v igri … To je čista neumnost! Ko izgubiš njihovo pozornost, je konec. Lahko greš z odra! Zato se moraš res potruditi. Mi smo po vsaki predstavi premočeni, od glave do peta.
Sicer pa ste tudi mama dveh sinov. Kako je videti, ko se Nina prelevi v vlogo mame?
Materinstvo je lepo, ampak tudi zelo naporno. Sploh pri takem poklicu, kot ga imam jaz. Vaje zjutraj, vaje zvečer, igramo tudi ob vikendih. Ni mi blizu permisivna vzgoja, zdi se mi, da otrok potrebuje red, disciplino, omejitve. Niso mi všeč računalniki in igrice. V tem času je težko biti mama … Da otroku omejuješ čas na računalniku in čas na facebooku, je težje kot včasih, ko tega sploh ni bilo. V življenju ni pomembnejšega in zahtevnejšega projekta kot biti dobra mama. Zato sem včasih izčrpana, a kljub temu si ne znam predstavljati življenja brez mojih dveh sinov. Veliko sta me naučila.
Mnogo žensk ob številnih obveznostih in otrocih pozabi nase. Kako vam je uspelo, da ste kljub obilici dela pri 43 letih videti tako dobro?
Hvala. Kljub obveznostim poskušam ne pozabiti nase. Dopoldne, ko sta otroka v šoli, jaz pa nimam vaj v teatru, grem na telovadbo. Šport me ohranja v psihofizični kondiciji. Že vse življenje. Večkrat na teden si privoščim savno. Veliko sem v naravi, na sprehodih z možem, otroka zadnje čase ne kažeta interesa, da bi se sprehajala z mano … Sta raje s prijatelji na igrišču. Zelo pomembno se mi zdi, da sem dovolj naspana. Če tega ni, nisem za nikamor …Privoščim si tudi diamantni piling. Koža je utrujena od vseh šmink v gledališču.
Za nami je praznik zaljubljencev. Sta s partnerjem še vedno zaljubljena in se razvajata?
Prepričana sem, da bi se lahko še bolj razvajala … Morda se še bova, ko bodo otroci večji … Valentinovega pa ne praznujeva. Ker nisva zaljubljena, ampak se ljubiva. Na moža po 16 letih zakona gledam drugače kot na začetku. Zaljubljenost mine. Na vrsto pridejo druge odlike, ki so trajnejše in imajo večjo vrednost. Ni metuljčkov, ampak sta notranji mir in povezanost.