Prvi glas Primorske, glasbenik Slavko Ivančić, je konec minulega leta dopolnil 62 pomladi. A gre pri njem zgolj za številko; Ivančić, po izobrazbi glasbeni pedagog, ima energijo 25-letnika, iz njegovih oči veje življenjska radost, o ničemer mu ni odveč govoriti, ni zagrenjen, je bolj razigran kot otrok, lucidnih misli, razmišljanje med pogovorom največkrat zaključi s prešernim smehom. Lastnik enega najprepoznavnejših glasov v slovenski zabavni glasbi ni rekel zadnje besede, nasprotno, njegov preporod je po besedah ljudi, ki ga dolgo poznajo, navdihujoč in čudežen. Toplina, skromnost in empatija, ki jih nosi s seboj, ne dela tega glasbenika samo velikega pevca, ampak predvsem velikega človeka.
Sedela sva v kavarni v središču Portoroža. Pogovor sva začela pri usodnem 9. juliju 2015. Dnevu, ko je priljubljeni pevec doživel hudo prometno nesrečo v Portorožu, v mestu, kjer živi. In preživel. Udarec avta, ki ga je vozil starejši italijanski voznik, 79-letni možakar, ki se mu do današnjega dne ni opravičil, rekel besede, postavil vprašanja o počutju, nič. Kar pevca žalosti. Slavko, ki je z motornim kolesom peljal pravilno, kakšnih 10 kilometrov na uro, ga ni tožil in ga ne bo. Potem ko je preživel padec, udarec z glavo v beton, hudo poškodbo možganov, enomesečno komo, pet mesecev rehabilitacije, se znova naučil hoditi, govoriti, je presegel temačne napovedi; zdravniki so napovedovali smrt, rodil pa se je nov Slavko, boljši človek, še večja duša. Rad bi pomagal vsem in vsakomur.
Toliko krvi, kot je je bilo okoli moje glave, priče moje prometne nesreče še niso videle, pripoveduje. Spominja se vsega pred nesrečo, same nesreče pa ne: »Bilo je okoli četrte ure popoldne, peljal sem se z mopedom proti domu, z ženo Ireno sva nameravala na obisk k sinu Marku v Bilje pri Novi Gorici. Bil je sončen dan, bleščalo se je, verjetno tudi povzročitelju nesreče...«
Kaj je spremenila prometna nesreča? Ste nezgodo slutili?
Ničesar nisem slutil, bil je dan kot vsak drug... Dan, ki je spremenil moje razmišljanje, moje prioritete, način življenja, 9. julija praznujem svoj drugi rojstni dan. Prva stvar, ki se je spominjam po prebujanju iz kome, je misel o transkacijskem računu. Kako je, kaj je z mojim računom? Nekoč sem veliko in pogosto razmišljal o denarju, teh časov ni več. Jasno, potrebujemo ga za preživetje, a ni edina in ni prva stvar na svetu. Dobro se spominjam, da sem si v bolnišnici želel samo enega – lepih besed.
Za tožbo in odškodnino proti povzročitelju prometne nesreče se niste odločili?
Nisem. Od zavarovalnice sem sicer prejel denar, in tega ni bilo tako malo.
Koliko pa? Bi si lahko z njim kupili, denimo, hišo?
Hiše ne, ampak dober avtomobil pa.
Vas je vožnje z avtomobilom, prometa zdaj strah?
Ni me strah. A od nesreče vozim po pravilih, če je omejitev hitrosti 20, vozim 20 kilometrov na uro. Ne glede na nerganje voznikov za mano (smeh) dosledno upoštevam vsak prometni predpis.
Posledice hudih poškodb glave?
Zdravstvenih posledic pravzaprav ni. Pogosto vprašanje zdravnikov specialistov je, ali me boli glava. Ne boli me čisto nič, sploh ne vem, da jo imam (smeh). Pregledov in terapij nimam, s 13 tablet na dan sem prišel na tri, in tako bo do konca življenja. Posledice, ki pa so, so, da sem popolnoma opustil alkohol, cigarete, negativne misli. In postal telesno aktiven, to je novost, zdaj tečem, veliko hodim, česar prej nisem počel.
Leta 1980 ste se iz rodne Crikvenice preselili na slovensko obalo. Zaradi ljubezni?
Samo zaradi ljubezni! Nastopal sem v Portorožu in med občinstvom ugledal Ireno. Bila je v rdečih kavbojkah, plesala je in bila je nekaj najlepšega, kar sem videl. Še danes je moja žena, je učiteljica v osnovni šoli, imava 35-letnega sina Marka, ki živi v Biljah pri Novi Gorici in je podjetnik, ter 30-letno hčerko Ivo, ki dela kot vzgojiteljica v vrtcu, živi v Portorožu s svojo družino, pravzaprav živimo pod isto streho štiri generacije. Tašča in tast, midva, Iva z družino, s štiriletno hčerko Marino, sin Jure je star leto dni. Moj sin Marko ima leto in pol staro hčerko Milo, ki obožuje morje in pesem Mi ljudje smo kot morje. Vnukinja Marina pa je z menoj zapela na mojem prvem nastopu po nesreči, v rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani, stara je bila samo tri leta in pol.
Umetniški vodja festivala Melodije morja in sonca ste od leta 2009. Zato na njem ne tekmujete več?
Bilo bi neprimerno, neokusno. Nekoč ko ne bom več vodja festivala, bi rad tekmoval, takšni nastopi me privlačijo. A zdaj je ena od nalog, ki jih ima umetniški vodja, da vsako leto izberem sedem glasbenikov, ki se potegujejo za nagrade, preostalih sedem izbere komisija. Ko sem prevzel ta položaj, so prenekateri glasbeniki menili, da so s tem predvsem primorski ustvarjalci na festivalu MMS dobili prvo in izključno pravico do nastopa. A ni tako, tega nisem dopustil. Štirje primorski izvajalci lahko nastopajo na MMS, petega ni.
Je to razlog, da nekateri glasbeniki z Obale v telefonskem imeniku ne hranijo več vaše telefonske številke?
Gotovo.
Ste predsednik Krajevne skupnosti Portorož, že drugi mandat, občinski svetnik Občine Piran in predsednik odbora za kulturo Občine Piran. Ste razmišljali o kandidaturi za župana Pirana?
Razmišljam o svoji tretji kandidaturi za predsednika krajevne skupnosti, ki bo prihodnje leto (smeh). Nekoč sem imel idejo, da bi kandidiral za župana, a zdaj te stvari poznam drugače in bolje. Bi pa podprl aktualnega župana dr. Petra Bossmana, če bi se odločil za vnovično kandidaturo in vodenje občine.
Kako se razumete z nekdanjimi kolegi iz skupine Faraoni? Vaše odločitve o odhodu iz skupine in samostojni pevski poti bojda niso najbolje sprejeli.
Odlično se razumemo. V času, ko sem po šestmesečnem odpovednem roku zapuščal skupino, ni bilo vse v najlepšem redu, zdaj je. Občasno se dobimo in tudi nastopimo skupaj. Skupaj smo ustvarjali šest dobrih, uspešnih let.
V sklopu drugega festivala Dnevi slovenske zabavne glasbe ste bili s pesmijo Marina Legoviča in Leona Oblaka med skupno 110 prispelimi skladbami izbrani za tekmovalni večer Popevke 2017, ki bo aprila. Kdaj lahko poslušalci pričakujejo nov album?
To, da sem del Slovenske popevke, mi veliko pomeni. Veselim se nastopa, vnovičnega druženja z ljudmi, pesem, ki jo bom predstavil, je dobra, ima močno sporočilo, priredba Med valovi in oblaki, je delo Patrika Grebla. V studio pa nameravam februarja. Ne želim izdati ene zgoščenke, ampak dve naenkrat. Na eni bi bile znane pesmi, na drugi pa nove melodije in besedila.
