Po nesreči je spoznal, kdo so pravi prijatelji

Za legendarnega pevca Slavka Ivančiča je bilo zadnjih nekaj mesecev izjemno napornih. Po hudi prometni nesreči, v kateri si je poškodoval glavo, se je boril za življenje. Po dolgotrajnem okrevanju, v bolnišnici je preživel pet mesecev, je spet zaživel. Na novo. »Vse se je naredilo, da lahko živim to življenje naprej,« mi pove, ko ga obiščem v njegovi priljubljeni restavraciji v Portorožu. Njegov optimizem kar sije iz oči, čeprav priznava: »Nisem tak frajer. Tudi če nisem več v bolnišnici, moram paziti. A to, da ne pijem in ne kadim, štejem v velik plus. In teh plusov bo še veliko v mojem življenju, mislim, da ne bom razočaral.« Svojo vrnitev načrtuje maja, ko bo v ljubljanski Soči pripravil koncert in se zahvalil vsem, ki so mu pomagali prestati najtežje čase.

Čeprav ste pred kratkim preživeli hudo prometno nesrečo, imate nasmeh na obrazu. Kako ste?

Fenomenalno! Moram reči, da imam super družino in prijatelje. Prihajali so k meni, tako v izolsko bolnišnico kot v ljubljansko Sočo. V Izoli sem bil dva meseca, v Soči pa tri. Tam zaposleni so neverjetno dobre volje, svoje delo pa opravljajo zelo kakovostno. Na koncu sem bil kar malo zaljubljen v Sočo.

V kakšnem smislu zaljubljeni? Zaradi tega, ker so vam pomagali okrevati?

Poleg tega, da so zdravniki in fizioterapevti zelo kakovostni, sem doživel, da mi je dama po imenu Tanja, ko me je zagledala, začela peti: »Kakor da se sliši glas z morja, kdo igra …« Vedno sem bil nasmejan. Kupil sem ljudi s svojim vedenjem. Ko smo se pogovarjali o resnih zadevah, pa sem bil takoj resen. Med okrevanjem sem hodil k fantu, ki je bil star 29 let in je bil skoraj nepokreten, in sem mu prepeval. Videl sem, kako je užival, za trenutek sem ga izvlekel, kolikor je trajala pesem.

Bi lahko rekli, da ste se po tej nesreči znova rodili, da je pred vami novo življenje?

Vsekakor. Malo drugače živim, zaradi medicine. Želim biti dober človek. Zdaj mi je mogoče bog pomagal. Tudi jaz hočem pomagati ljudem, preprosto želim biti dober do svoje družine. Zdaj v teh dneh se nam rojeva vnuk. Rekli so, da bo Jure. To je določila moja tri leta stara vnukica Marina. (Smeh.)

Pravijo, da prave prijatelje spoznaš v nesreči. Je bilo tako tudi pri vas?

Zagotovo. Kakšnega sem tudi izgubil. Nekateri pač niso reagirali, ko sem se ponesrečil, bog pomagaj. Ne morem pa se pretvarjati, da bom en dan prijatelj, drug dan spet ne. To je neka igra, v šovbiznisu morda še malo bolj kot kje drugje.

Ali razmišljate o glasbeni karieri? Kdaj vas bomo spet videli na odru?

Zagotovo bom prišel nazaj na odre, a mudi se mi ne. Vseeno moram biti pazljiv, čeprav se počutim odlično. Ravno včeraj sem bil na pregledu v bolnišnici in je vse v redu. Doma sem nad Bernardinom, spustim se dol mimo hiš – imam palice – in šibam v Portorož. Moram si povrniti fizično kondicijo, to sem precej izgubil. Zdaj počasi prihajam nazaj.

Kako se spominjate usodne nesreče? Vam je kaj ostalo v spominu?

Ne, nič nimam v spominu. Cel mesec se je popolnoma izgubil. Absolutno nič. Razlagajo mi, kako je potekalo reševanje, kaj so mi delali, pomagali …

Ste bili s povzročiteljem nesreče kaj v stiku?

To se ni zgodilo. Mislim, da tega ni želel. Policija, sodišče, strokovnjaki so ugotovili, da je bila napaka njegova. Rekli so mi, da je po nesreči tri ure sedel s partnerico v lokalu, čisto je bil iz sebe. Verjetno se je zavedal, kaj je naredil. Pričakoval sem, da me bo poklical ali kar koli naredil, to bi bilo lepo. Neka odškodnina sicer bo, ampak zame je bolj pomembno to, da sem preživel, da sem živ in zdrav, da me družina ljubi, da imam prijatelje.

Po nesreči ste, kot ste omenili, nehali piti in kaditi.

Tako je. Včasih bi si zaželel kozarec vina ali viskija, a sem kar naenkrat ugotovil, da je to, da ne pijem, zelo dobro za srce, saj sem imel že težave. Tudi prometno nesrečo sem že imel, leta 1986 v Avstriji. Ravno takrat je žena rojevala Ivo, najinega drugega otroka. Bil je čudež, da sem sploh preživel.

Konec novembra ste praznovali rojstni dan, dopolnili ste 61 let. Kako ste praznovali?

Takrat sem bil že doma. Krasno je bilo. Kakšna sporočila od prijateljev, znancev, znanih ljudi sem dobil … Neverjetno. Cela Slovenija!

Kakšen bo vaš prvi projekt? Mogoče nova pesem o tem, kako ste srečni?

Ena bo zagotovo, razmišljam v tej smeri. Prav tako nameravam 10 starih pesmi narediti z novimi aranžmaji, to bi rad naredil.

Ravno v tem trenutku, ko se pogovarjava, se na radijski postaji vrti vaša pesem. Kakšni občutki vas navdajajo?

(Smeh.) Zelo lepi. Mislim, da imam sposobnost, da bi svoje glasbeno znanje predajal naprej tudi kot pedagoški delavec. Kot sta počela moj dedek in oče, ki sta bila tudi glasbenika. Ne morem pa reči, da sem genialec.

Imate značilen raskav glas, po katerem ste najbolj znani. To je verjetno tudi posledica kajenja. Kaj pa zdaj, ko ste nehali kaditi?

(Smeh.) Ne vem, kaj bomo zdaj. Mogoče bo malo drugačen, ampak jasno mi je, kje sem v glasbi in kje hočem biti. To ni preprosto. Maja bom imel koncert in vsi moji zdravniki hočejo biti tam. Da ne bi pozabil, sem si zapisal vsa imena. In to mi pomeni več kot milijoni evrov.

Se vam zdi, da vas je ta nesreča tudi opomnila, da morate spremeniti način življenja?

To bi rekla žena. Da sem živel nespametno. Preveč sem delal, preveč jedel, in to ni bilo v redu. Niti zavedal se nisem, kaj počnem. Preprosto me je poneslo.

Zdaj v resnici še vedno okrevate. Svojih pesmi ste se takoj spomnili?

Ja. To je velika stvar. V Soči sem cele dneve reševal križanke, celo ob dveh ponoči. Zdaj jih rešujem tudi doma. To mi pomaga, da se počasi vrnem. Živim skoraj normalno, in to je super. Zavedam pa se, v čem je štos. Treba je imeti spoštovanje do zdravnikov, jih poslušati, ker oni zares obvladajo.

So za vas bogovi v belem?

Res. In vesel sem, da sem srečal te bogove. Zdravstvenemu osebju iz Rehabilitacijskega centra Soča, kjer je preživel tri mesece, je neizmerno hvaležen. Nestrpno že čaka tretjega vnuka, menda bo punčka. Po nesreči se je odpovedal alkoholu in cigaretam. Bulvar Lovke Danice Lovenjak