Letos je zmagala Sardinija! Ko si sredi septembra po delovnem poletju zaželiš toplega sonca, čistega morja in seveda ne preveč gneče, je ta otok, malo večji od Slovenije, res prava izbira,« začenja spomine na letošnje počitnice radijska napovedovalka in voditeljica Maja Moll. Najraje ima sicer Dalmacijo, saj jo kot večina Slovenk in Slovencev v srcu čuti kot svojo, vendar pa zagotavlja, da jo bo Sardinija še videla. Zakaj? Ker sta se z možem Markom ob prvem obisku otoka odločila le za raziskovanje plaž, ne pa hribov, ki jih imata tudi oba zelo rada.
Na počitnice sta se odpravila z avtom. Po šestih urah vožnje iz Slovenije sta se v Livornu vkrcala na trajekt in prav tako v dobrih šestih urah priplula v Olbio. Maja priporoča topla oblačila, tudi kapo in bundo, celo spalno vrečo, in to zaradi klime na ladji. Od tod sta potovala po vzhodni obali proti jugu in opazovala slikovit rastlinski in živalski svet, od beloglavih jastrebov in rožnatih flamingov do škrlatnih čapelj in zelenoglavih tukalic.
Kopanje v mesečini
Predvsem sta iskala neobljudene plaže in s turisti čim manj oblegana mesteca. Oboje sta našla v odmaknjeni vasici Santa Maria Navarrese. »Utaborila sva se pod borovci, pred nama le peščena plaža, mir in čisto morje. To je bil pravi luksuz, da se znajdeš tam in spet najdeš samega sebe, da nisi le dirjajoče držalo za telefon, da ni tistih, ki ti hupajo, če za pol sekunde zamudiš start na semaforju, in kjer čas ne teče v dolžino, ampak v globino,« je navdušena. Čez dan sta se nastavljala soncu ali kolesarila, zvečer pa – ob kozarcu dobrega domačega vina in siru – pozdravljala luno. Brez nepotrebnih skrbi in utrujajočih misli, ki so tam kar same od sebe odpadle. Kot bi se okopala v mesečini in se čisto prerodila. Uživala sta v času, ko ne greš nikamor, ko ničesar ne pričakuješ in samo si. Veliko je bilo takih večerov, pomirjeno pripoveduje. A večina kampov na Sardiniji le ni tako luksuznih, vsaj ko gre za bližino morja, opozarja. »Čeprav Italijani pravijo, da so skoraj vsi kampi ob morju, pa večinoma ni tako. Slovenci smo pač razvajeni, saj imamo svoje kotičke v Dalmaciji, kjer lahko med branjem knjige in poslušanjem škržatov pred šotorom ali avtodomom skoraj namakaš noge v morju, tako blizu so. Na Sardiniji sva to našla v le nekaterih krajih.«
A ker ima Sardinija 1800 kilometrov obale, ju je vseeno gnalo naprej, čeprav sta imela skoraj tri tedne časa. Všeč sta jima bili mestece Tortoli in glavno mesto Cagliari, ki je polno pisanega marmorja, ki je na otoku bogato na razpolago, zanimivi pa so tudi nasadi plutovca. Otok namreč živi tudi od prodaje plute, in kot sta izvedela, večina zamaškov italijanskih vin prihaja prav iz gozdov Sardinije.
Pest plaže – prepovedano
Seveda sta uživala tudi v izjemni kulinariki in poleg svežih testenin, sirov in oliv odkrila pravo bogastvo sladic. »Ročno izdelani piškotki in sladice iz mandljev, skute in maskarponeja so bili odlični, le prepozno sem spoznala, da sploh niso tako zelo sladki, kot so videti, in bi jih lahko s čisto vestjo več pojedla,« si očita Maja. Nista pa te napake naredila pri pivu in prav pohvaliti morata izvrstno ichnuso, kar po grško pomeni Sardinija. Po Majinem mnenju je na otoku treba nujno obiskati tudi Pulo, ki je pravi biser, čeprav nekoliko odmaknjen od morja. »Kavarnice, trgovinice, osrednji trg namenjen različnim kulturno-umetniškim dogodkom, pa še arheološko najdišče Nora je blizu.«
Med plažami je obvezen obisk tiste pri Is Arrutas z belimi kamenčki v velikosti riža, pomešanimi s poldragimi kamni. Plaža je zaščitena in peščene lepote se ne sme odnesti niti za pest, vendar pa se je, kot se pošali Maja, nekaj teh draguljčkov – očitno za lep spomin na tople užitke ob morju – čisto po naključju ujelo v njen žep. Obiskala sta še Oristano, Boso, Alghero, Stintino in Castelsardo, prestižnim in tudi septembra še vedno prepolnim plažam, kot je Costa Smeralda, pa sta se raje izognila.
Za prvi obisk Sardinije sta videla dovolj oziroma ravno prav. Za naslednjič jima je ostala še hribovita notranjost z jezeri. Seveda zunaj sezone, saj ju, prav tako kot domačine, motijo trume turistov. Čeprav v glavnem živijo prav od turizma, se Sardinci skrijejo za svoj originalni jezik, ki ga je zelo težko razumeti, in počakajo, da poletni napad turistov in avtodomov mine. Prav tako kot sta se tudi Maja in Marko skrila zvečer v avto, ko so v avtokampih v bližini močvirij napadale trume komarjev. Njuni starejši sosedje iz Nemčije so imeli boljši recept, ki sta ga naslednji večer preizkusila: stol na plaži, kozarec vina in Pink Floyd na glas. No, lahko je tudi Santana ali kaj podobnega. Tudi deluje. Sardinija ju bo še videla, čeprav ima Dalmacija, kot že rečeno, prednost. »Je pač bolj naša,« sklene Maja.
Plus: veliko samotnih plaž |
