Igralstvo Janje Majzelj se je začelo v gimnaziji – z najstniško zamislijo o šolskem recitalu, ki je v režiji Matjaža Pograjca prerasel v pravo predstavo. Janja, najstnica, ki pred tem ni vedela, kaj naj počne z dejstvom, da je malo drugačna od vrstnic, je rekla: »Jaz bi še.«
Ta še je nato v Pograjčevem Betontancu trajal do leta 1997. Janjo je naučil sodelovati in zaupati. Naučil jo je, da se ni treba priklapljati na zgodbe drugih, ampak mora živeti svojo. Da je lahko takšna, kakršna je, brez pretvarjanja, ki se ji je pred tem za preživetje zdelo precej nujno. »Težje mi je živeti kot stati na odru,« je pred časom dejala v enem od svojih intervjujev. Alergična je na priročnike za srečno življenje. Prav ničemur se ne moreš izogniti, ničesar ne moreš obiti ali preskočiti. Čaka nate in ti koristi, četudi boli.
Pike je zdaj dovolj
Sprejemne izpite za igralsko akademijo je šla delat bolj zato, da si ne bi kdaj očitala, da ni poskusila, kot pa zato, ker bi verjela, da ji lahko uspe. Pa ji je. Za diplomsko vlogo je dobila študentsko Prešernovo nagrado. Ampak zares igrati se je naučila šele kasneje, pravi. Kmalu po diplomi se je zaposlila v Slovenskem mladinskem gledališču. Bila bi svobodnjakinja, a v majhnem slovenskem prostoru to ne pomeni svobode, ampak tudi nižanje kriterijev. SMG ji ustreza – zaradi načina dela in ljudi, s katerimi ustvarja. Ko se prikrade rutina, gre kam drugam poskusit še kaj drugega.
V SMG je že v prvem letu dobila vlogo Pike Nogavičke. Da bo huronsko smešna predstava avtorske dvojice Andreja Rozmana - Roze in Vita Tauferja živela skoraj petnajst let in si jo bo ogledalo okoli 87.000 gledalcev, niso razmišljali. Prejšnji torek so jo v središču Ljubljane uprizorili tristoprvič. Bilo je dovolj. Ampak bilo je lepo. Janjo je Pika naučila na odru živeti, ne le igrati. »Pika je popolnoma svobodna. Ne pozna obzira, hkrati pa ni nikdar zlobna, ampak le direktna. Osvobajajoča je.« Spominja se gostovanja v Trstu na velikem odru, na katerem je ugotovila, kako prijetno je tekati gor in dol. Ne zato, ker bi bilo treba, ampak preprosto zato, ker lahko.
Sodelovanje
s Svetlano Makarovič
Za Janjo Majzelj je občutek svobode nujnost, brez katere začne zbolevati. Ko ne more razpreti svojih kril, čuti praznino. In potem lahko eksplodira, kar tako, za druge brez pravega razloga, zanjo iz nuje, da se nekaj končno zgane in premakne. Zelo jo jezi, da svet misli, da mora drveti. In da je najbolj pomembno, da si kul. Biti kul pa je v nasprotju s kazanjem čustev.
Teh je v njej ogromno. Zasebno svoje krhkosti ne kaže rada. Ne zaupa. Oder je nekaj drugega. Tam je zadržano in sanjavo dekle lahko vse, kar si želi – morilka, manipulatorka, fatalka, nedolžno dekle ...
Lani je dobila nagrado Prešernovega sklada za vloge v predstavah Za prgišče Šekspirja, Sla, Vampir, Persona in za avtorski projekt Krizantema na klavirju. Bila je je seveda vesela. Lepo je, če opazijo tvoje bisere. Pa čeprav kakšnega kdaj tudi spregledajo. Takšen biser se ji še vedno zdi predstava Drrream v SMG leta 2000, za katero je dobila tudi stanovsko Severjevo nagrado. Žal ni zaživela, a za Janjo je še vedno ena od prelomnic.
Takrat se je začelo tudi njeno sodelovanje s Svetlano Makarovič. Janja je po njenem besedilu pripravila avtorski projekt Kako postaneš glavni. Po slabem desetletju ji je Svetlana prepustila šansone za projekt Krizantema na klavirju. Našli sta se v občutljivosti in hkrati pogumu. V tem, da gledata širše in globlje. Svetlana ji pravi muzikalna zver.
Majica namesto obleke
Za premiero je imela pripravljeno elegantno črno obleko, a nazadnje je šla na oder v kavbojkah in majici. Tako ji je tenkočutno svetovala Nataša Barbara Gračner, pove Janja. In takrat je z nje odpadla še zadnja spona, ki je krotila njena čustva in interpretacijo. Bila je kul, ampak uspelo ji je zato, ker ni zadrževala čustev. Je pač nekaj posebnega.
Glasbo obožuje in tudi veliko nastopa. Učenje tehnike je bilo nujno, ampak grozno. Če je občutek pravi, zna in zmore zapeti vse. »Če verjamem sama sebi, potem mi bodo verjeli tudi drugi. Ampak verjeti moraš z vsem svojim bitjem, ne le s pametjo,« pravi. Ko pove, da je igralka, jo ljudje po navadi vprašajo, kaj dela, da preživi, in seveda, kako si zapomni ves tekst. Globlje gre redkeje. Ampak zato ne bo odnehala. Pike res ne igra več, ampak ta »neverjetna deklica, ki zna z otroško čistostjo iz vsake situacije potegniti najboljše«, še vedno tiči v njej. Ne boji se niti samote niti solz, prav tako je pripravljena brez pravega razloga tekati gor in dol. Zato ker lahko. Je sploh mogoče imeti kakšen boljši razlog?
Pet vprašanj
Vaša najizrazitejša značajska lastnost?
Jah,to bi pa res rada vedela … Bodo povedale gube na mojem obrazu, ko bom stara, pa še takrat bodo to najbolj jasno videli drugi.
S kom bi si želeli preživeti dan?
S kom, ki je že umrl, veliko vprašanj bi mu želela postaviti.
Vaša največja razvada?
Kadim, ampak to je bolj odvisnost. Razvajena sem zaradi tega, ker težko sprejmem nasprotno od tistega, o čemer sem prepričana.
Vaša najljubša knjiga?
Veliko jih je, v vsakem obdobju je bilo kaj drugega – oba Kosovirja, Brata Levjesrčna, Mojster in Margareta, Derviš in
smrt, Molitev za Owena Meanyja, poezija Ane Ahmatove in Svetlane Makarovič.
Vaša najljubša jed?
Vse, kar je sočnega, tekočega – juhe, čorbe, solate, melona, lubenica … Ne maram suhih kompaktnih stvari.
