Pevec po 19 letih našel svojo hčer

MURSKA SOBOTA -  Pevec glasbene zasedbe Langa, 45-letni Jože Kontrec, je letošnjo pomlad medije in dobre ljudi prosil za pomoč pri iskanju biološke hčerke, ki so jo kot novorojenčico pred 18 leti in pol dali v posvojitev. Jožetova osupljiva izpoved je dobila epilog v petek v prekmurski prestolnici, kjer sta se končno srečala – glasbenik in mladenka. Solze so tekle v potokih.

Spomnimo: Kontrec nam je v zadnjih aprilskih dnevih povedal, da sta z nekdanjo partnerico B. H. povila tri krasne, zdrave otroke. Najstarejša hčerka iz njune zveze je 21-letna Marija, drugorojenega sina, ki živi z očetom, sta poimenovala Miško, danes šteje 21 let, tretja je še ena hči, v tamkajšnji porodnišnici se je rodila 8. julija 1997, Anđela Kontrec ima 19 let. Ob spominu na potomko, za katero ni vedel, kako in kje je, je Jožetov glas zatrepetal, odrasel moški je zajokal kot otrok, zlomil se je pod težo čustev, občutkov krivde. Pevčeva življenjska zgodba je postala pretežka, v njej sta bili vsakodnevno obžalovanje zaradi posvojitve in hrepenenje po Anđeli: »Nekdanja partnerica in mati otrok se je pred porodom Anđele začela oddaljevati od mene in najinega sina Miška in hčerke Marije.« 
Jože je opisal dan, ko je zadnjič videl svojo dojenčico: »Takrat sta bili Anđela in mami v bolnišnici, obiskal sem ju, naslednji dan pa, bilo je okoli desete ure zjutraj, ne partnerice ne hčerke ni bilo več v sobi. Samo predstavljajte si, da pridete v porodnišnico, tvoje hčerke ni, po besedah zdravnikov in sester so jo uslužbenci CSD Murska Sobota odpeljali v posvojitev, ker da je njena mati podpisala posvojitvene dokumente?! In jaz o tem nisem vedel nič,« je hlipal v solzah. »Dogodka ne bi preživel, če ne bi bila moja sopotnica glasba.«

O takratnem podpisu kakršnih koli dokumentov o posvojitvi je pojasnil, da se ne spomni; četudi je podpisal, gotovo ni vedel, kaj je podpisal. 
»Očetovstvo pa sem podpisal, deklica je moja.« In še: »Tistega dne sem obupan, jezen, šokiran in smrtno poklapan poizvedoval od zdravnikov do centra za socialno delo, povsod sem jo iskal, a nisem izvedel, kje je hčerka,« pripoveduje. »Anđelinina mati je zdaj poročena, Miško in Marija pa sta takrat, ko je njuna mama odšla, ostala pri meni. Od desetih otrok sta doma še dva, Miško in Anđelo. Težko je prenašala življenje ob glasbeniku, sama ni delala, bila je z otroki, in tega na koncu ni več zmogla. Tudi sicer sva imela različne poglede na življenje.«

Ati, ati moj!

Izgubljena hčerka Anđela je prebrala članek v našem časopisu in se oglasila CSD Murska Sobota, ti pa so Jožetu v začetku prejšnjega tedna poslali sporočilo o srečanju. Sestala in spoznala sta se v petek, 15. julija, v Kriznem centru za mlade v Murski Soboti, samo teden potem, ko je Saša, rojena kot Anđela, dopolnila 19 let. Srečanje je bilo čustveno, jokali so vsi, oba uslužbenca centra za socialno delo, Saša, Jože, brat Miško, polbrat Anđelo. Čeprav je bilo očeta strah hčerkine reakcije, kaj vse bi mu lahko izrekla, se ni zgodilo nič drugega kot sreča, ki se je dotaknila čisto vseh. 
»Ko je stopila skozi vrata, me je pogledala, se smejala in planila v jok. Njen obraz je enak sestrinemu, Marijinemu, vedel sem, da je ona. Stekla je k meni, solze so jo oblivale, ko me je močno stisnila k sebi, objela in z ljubeznijo v glasu dejala samo: 'Ati, ati moj!'«

Dolgo so se pogovarjali, Saša Nagode, ki s krušnimi starši živi v okolici Ljubljane, ima o nebioloških starših samo lepe besede. Da je vedno lepo živela, še zdaj da se razumejo in se imajo v družini neskončno radi. Nikoli ji ni nič manjkalo, starši pa ji resnice, da je posvojena, niso skrivali. Od 12. leta si je želela spoznati biološke starše. In brata, vedno si je želela starejšega brata. 
Videla je, brala, da jo išče samo oče, ne mati, zato o njej ni želela spraševati ali govoriti. Nobenih očitkov, nerganja ali nerazumevanja ne premore ta mlada dama, pametna in topla, ki ima po očetu dar za glasbo. Igra klavir in kitaro, je študentka pedagogike, marljiva učenka in vzor mnogo vrstnicam. Želi si pridobiti izobrazbo in diplomo kot solistka, študentka solo petja. 
»Kri ni voda,« se smeje Jože, ko nam razlaga, kako ponosen je na svojo Sašo in srečen zaradi izpolnjene želje, da jo je spoznal, objel, da se imajo radi tudi v Kontrečevi družini, ki je nikoli ni hotela zapustiti, a se je življenje poigralo z njimi. Toda konec dober, vse dobro! Že v soboto je prišla v Ljubljano Sašo spoznat še starejša sestra Marija, skupaj z bratom Miškom. Dolgo so se pogovarjali, objemali, smejali. Kako tudi ne, družina, ki je na prvo mesto postavila ljubezen, ne očitkov, mora nadoknaditi 19 let. Da je življenje dobro in da jih ne more nihče in nič več ločiti, so nam smeje se zaupali pred slovesom. 
Kontrečevi se zahvaljujejo Slovenskim novicam in vsem drugim, ki so pomagali.