Pevec Sandi Kolenc iz zasedbe The Drinkers, prijatelji ga kličejo Koli, je bil od nekdaj poseben človek. Tudi zdaj, ko je naredil prelomnico v svojem življenju. Ko me povabi v svoj dom zraven Ljubljane, mi ponudi brezalkoholno pijačo, saj se je alkoholu odpovedal in začel novo poglavje v življenju, in to tik pred abrahamom, ki ga bo praznoval naslednje leto. In čeprav alkohol skupino The Drinkers označuje, Sandi glede njegovega konzumiranja priznava: »Če je vprašanje namenjeno dejavnosti cele skupine, moram povedati, da The Drinkers predvsem veliko delamo za novo glasbo in na slovenskih odrih, zraven pa seveda spada tudi kak liter žlahtnega. Če pa je namenjeno meni osebno, moram povedati, da ne konzumiram alkohola.«
Samo še voda
Za odločitev, da je prenehal piti, je potreboval pet minut. »Preprosto sem nehal, fertik.« Brez zadržkov pove: »Tri leta sem že trezen.« Alkohol ga je uničil. »Štiri obvode sem že imel, še eno kovinsko opornico so mi naredili, srčno popuščanje so mi še našli in potem se je bilo treba odločiti, ali malo drugače živeti ali pa adijo.« Zdaj niti kapljice alkohola ne spije: »Pri meni ni tisto, zdaj bom pa malo. Ali bom ali pa ne bom! Nikoli nisem bil polovičar. Ne znam biti zmeren.«
Pravi, da zdaj vidi življenje v barvah, a hkrati priznava: »Bolje je biti zadet ves čas, vendar ni najbolj pametno.« Tako imenovani kralj požirka po novem na koncertih pije vodo. »Za to ime sem se moral takrat nekako boriti s kolegom iz drugega banda, ki ga zdaj ne bi omenjal. Titula pa ni več prenosljiva.« Skušnjave, odkrito prizna, še vedno so: »Tisto, kar te vsaj nekaj časa spravlja v dobro voljo in ti popravi razpoloženje, je vedno mikavno. Čeprav te snovi ne konzumiraš več, vedno obstaja neka čustvena navezanost na njo.«
Strast v skrinjah
Glavna tema njihovih pesmi pa je še vedno alkohol in Koli jih z veseljem prepeva. »Kako je nekomu, ki ne ljubi, peti o ljubezni? Enako? Ne vem. Meni osebno ni težko peti o nečem, česar ne počnem, sem pa počel do nedavnega in je to početje del mojega življenja.« Še vedno pa velja pravilo – The Drinkers v vsako slovensko vas. »Tega pravila se bomo vedno držali. S tem hočemo povedati, da so v Sloveniji še kje drugje dobri odri in krasna publika in ne samo v Cankarjevem domu.«
Izdali so tudi novo ploščo. »Album Recidiv je neko novo obdobje v delu skupine The Drinkers in označuje naš ponovni prihod na slovensko sceno v stari zasedbi, z novim materialom, ki se le v niansah razlikuje od našega dela v minulem obdobju.« Nato me Koli odpelje v svojo delavnico in razloži o strasti, ki jo tam izvaja. »Poleg mnogih mojih dejavnosti, vezanih na pisano besedo, rad iščem pri ljudeh stare skrinje in iz njih delam še starejše skrinje. Vsaj po videzu, morda.« Nato mi pokaže eno v izdelavi. »Po navadi najdem nekaj, kar bi marsikdo vrgel v smeti ali zažgal, in poskušam iz tega napraviti nekaj lepega, uporabnega.« Zakaj ravno skrinje, zabavni Sandi odgovarja: »Skrinje so kot življenje ali bombonjera: dokler je ne odpreš, ne veš, kaj te čaka notri. Vedno pa so skrinje ljudje uporabljali za pospravljanje svojih skrivnosti pred očmi drugih in morda so mi ravno zato zanimive. Vsaka ima svojo zgodbo in vsaka je unikatna. Trenutno se ukvarjam s skrinjo, na kateri bodo gravure iz Dantejeve Božanske komedije.«
Za zdaj še nobene ni prodal. »Vse, kar sem naredil do zdaj, sem podaril tistim, ki me imajo radi, in vem, da so iskreni. Imam kar nekaj naročil za izdelavo raznih skrinj, a nekaterim težko dopovem, da ne bom naredil natanko tega, kar si želijo, ampak bom vedno dodal neko svojo noto.« Zdaj vsak prosti čas preživi v delavnici, čeprav še enkrat poudari: »Pokojni doktor Rugelj je zagovarjal tezo, da je treba eno zasvojenost zamenjati z drugo. Jaz še nisem našel pri sebi, s katero zasvojenostjo sem to zamenjal. Verjetno, da sem z neko. Ampak to zagotovo ni to.«
Zapil dve bajti
Priznava pa, da je njegova partnerica veliko pripomogla k njegovi ozdravitvi. »Če ne bi bilo nje, ne vem, kako bi šlo vse to čez. Potrebuješ eno oporo, če se odločiš, da v življenju spremeniš nekaj, kar je trajalo 30 let.« Njegovo zanimivo življenje opisuje roman, ki bo kmalu izšel. »Govori o nekem telesu, v katerem sta v različnem obdobju bivali popolnoma različni osebnosti, ki sta imeli zelo malo skupnega. Roman je pisan po njuni pripovedi in je morda zanimiv, ker sta zgodbo pripovedovali dve osebi, ki sta bivali v drugačnem agregatnem stanju, a vendar v istem telesu. Da ni avtobiografski, menim zato, ker se bo morda marsikdo našel med napisanimi črkami in ugotovil, da je knjiga pisana ravno zanj.«
Ko se pogovarjava, še ugotoviva, da bi lahko imel neprimerno več denarja. »Ko enkrat narediš obračun, koliko si v vseh letih zagonil po gostilnah in žurih, te začne boleti glava.« Povprašam, koliko je to približno denarja, Sandi po premisleku pove: »Dve taki bajti,« se zasmeji. »To je drag šport. Tega se ne zavedaš, dokler ne nehaš in enkrat sam s sabo narediš obračuna, življenjskega in finančnega.« Nato prižge cigareto in prizna, da se jim ni odpovedal. »Če bo to moj kardiolog prebral, bo pizdarija. Točno vem, da me bo poklical in bo katastrofa. Ampak čisto vsega si pa ne bom vzel,« se nasmehne.
