Pravkar se je vrnil z dopusta, in ko ga obiščem v pisarni v Grosuplju, obudi spomine: »Desetdnevno bivanje v Republiki Sejšeli s 115 otoki in približno 80.000 prebivalci, ki živijo v božjem miru sredi Indijskega oceana, je bilo zame pravi balzam.«
Gospod Čeferin, ki velja za zelo spoštovanega in uglajenega človeka – tudi mene ves čas vika –, živi zelo aktivno. Več kot 50 let dela kot odvetnik, zadnje čase vsako leto napiše eno knjigo, poleg tega pa se ukvarja še z mnogimi drugimi stvarmi. »Zato občasno potrebujem odklop,« pravi. Sicer pa je obiskal že več kot sto držav. »Od nekdaj rad potujem. Potovanja človeka bogatijo. Spoznavam nove dežele in ljudi. Pri tem ugotavljam, da med ljudmi na različnih koncih sveta ni razlik. Vsi imajo podobne težave, podobne radosti, hrepenenja, ljubijo in so ljubljeni.« Pohvalim njegovo nekoliko potemnelo barvo na obrazu in ga povprašam, kako je bilo na dopustu in ali so tekli tudi koktajli. Preseneti z odgovorom: »Pred zajtrkom sem pol ure tekel, potem 20 minut plaval in šel na zajtrk. V glavnem sem se ukvarjal s športom. Koktajli so v drugem planu,« zamahne z roko in se nasmeji. Telovadba je del njegovega vsakdana. »Od nekdaj se držim načela 'mens sana in corpore sano' (zdrav duh v zdravem telesu). Mislim, da brez intenzivnih telesnih aktivnosti ne bi mogel zdržati svojega tempa. Tako sem se več kot 40 let ukvarjal s karatejem, trikrat na teden sem v fitnesu, ob koncu tedna pa igram golf.« Človek se ob njegovem natrpanem delovniku vpraša, ali ima sploh kaj časa za spanje. Na to mi brez zadržkov odvrne: »Mislim, da imam šest ur spanja na dan dovolj.«
V pisarni od zore do mraka
Peter Čeferin je odvetnik z najdaljšim poklicnim stažem v Sloveniji, o upokojitvi pa vsekakor še ne razmišlja. Letos praznuje tudi 50. obletnico svoje odvetniške pisarne, na kar gleda s ponosom. »1. 1. 1967 sem odprl odvetniško pisarno v Trebnjem. V njej je bil zaposlen en sam človek. Bil sem odvetnik, strojepiska, računovodja, šofer in snažilka v eni osebi. Danes imamo s sinovoma in z drugimi partnerji odvetniško družbo, v kateri je zaposlenih največ odvetnikov v državi.« Velja tudi za najuspešnejšo odvetniško družbo pri nas. »Trdo smo delali. Jaz sem bil v pisarni od zore do mraka in sem se čudil, da sta se oba sinova odločila za odvetniški poklic, če očeta pravzaprav nista videla drugače kot sklonjenega nad pisalno mizo do devetih zvečer.« Zaslužen je tudi za to, da so leta 1988 spremenili policijski zakon. »Prvi v Jugoslaviji smo dobili 50-i A člen zakona o notranjih zadevah, ki je določal, da policist ne sme pričeti pogovora s tistim, ki mu je odvzeta prostost, če mu predhodno ne da telefona in možnosti, da pokliče odvetnika. Glede na majhnost naše deželice je moral policist čakati dve uri, če je prišel odvetnik. Tej pravici do obrambe, ki se mi zdi ena najpomembnejših pravic, sem posvetil življenje.« Ob moji pripombi, da je bila Slovenija napredna, pove, da je bila vedno napredna država. Kako pa je zdaj? »To je zanimivo vprašanje. Ob splošnem 'šimfanju' se mi zdi, da gre Slovenija naprej. Izboljšujejo se gospodarski rezultati, imamo izjemne in prepoznavne športnike. Človek bi moral biti ponosen na to, da je Slovenec.« Nato opomni na še eno pomembno obletnico: »Drugo leto je 150. obletnica Odvetniške zbornice Slovenije. To je zelo pomemben jubilej. Ko sem pripravljal doktorsko disertacijo na obisku pri švedski odvetniški zbornici, mi je njen predsednik s ponosom in kot vrhunec civilizacijskih dosežkov povedal, da imajo tisto leto, ko sem bil jaz tam, stoto obletnico zbornice. Jaz sem pa na to pripomnil, da imamo Slovenci 120. obletnico.« Doda še: »Upam, da bo predsednik države ob tej priložnosti odlikoval odvetniško zbornico. Začenši s Kranjsko odvetniško zbornico, ki je začela delovati leta 1868, so slovenski odvetniki ogromno naredili, tako na področju rabe slovenskega jezika v tedanji Avstro-Ogrski monarhiji kot tudi na političnih in drugih področjih. Vse to sem zapisal v knjigi Odvetništvo na Slovenskem, ki je izšla lani.«
Zgodbe, ki bodo vznemirile
Predstavitev njegove nove knjige z naslovom 'Prepoznava' in druge zgodbe je potekala včeraj in delo je že naprodaj. »Gre za mojo peto knjigo kratkih zgodb. Tako kot vse prejšnje so tudi te nastale po resničnih dogodkih in na podlagi sodnih in drugih spisov ter zapisov. Gre za življenjske zgodbe ljudi, ki so včasih nesrečni zaradi lastnega ravnanja, precej pogosteje pa zaradi postopkov različnih upravnih in pravosodnih birokratov.« Prizna, da je za njim naporno delo. »Pregledal sem nekaj sto spisov iz našega arhiva, da sem našel zgodbe, ki so me vznemirile. Zgodbe, ki bodo, upam, vznemirile tudi bralce, predvsem pa tudi nekatere organe državne oblasti.« Sicer pa hrani še veliko materiala. »Mi imamo 45 ton arhiva, torej spisov zadnjih 50 let. Zaradi tega moramo statično ojačati stavbo, da se ne bo vse skupaj podrlo,« se nasmeji, nato pa mi iz še čisto sveže knjige prebere zgodbo Kafka na upravni enoti: »Živojinka P. je živela in delala v Sloveniji. Ker pa je bila državljanka Srbije, je morala zaprositi za dovoljenje za začasno bivanje, prek svojega delodajalca pa še za delovno dovoljenje. Živojinka pa ni dobila niti enega niti drugega dovoljenja. Pristojni organ ji namreč ni izdal dovoljenja za začasno bivanje, ker ni imela delovnega dovoljenja. Delovnega dovoljenja pa ni dobila, ker ni imela dovoljenja za začasno bivanje.« Orlando Uršič, urednik in direktor založbe Litera, ki je knjigo izdala, je zapisal: »Človek in vse, kar je človeškega, je rdeča nit njegovih literarnih knjig.« Medtem ko mi prebira opis knjige, razkrije: »Pravzaprav imam privilegij, da poznam pravosodje in državni aparat do konca, kar seveda tistim, ki ne delajo na tem področju, ni znano.« In pristavi, da je ta knjiga predvsem družbenokritična. »Najbolj me moti, kar se dogaja z ljudmi, ki tako kot Kafka sodelujejo v nekaterih postopkih, pa nimajo nobenega vpliva na rezultat.« Nato sva zašla v politične vode, ob omembi ameriškega predsednika Donalda Trumpa pa gospod brez zadržkov pove: »Všeč mi je njegova izjava, ki sem jo danes prebral. Na vprašanje novinarja, kako je lahko prijatelj s Putinom, ki je morilec, je odgovoril: 'Saj tudi mi nismo čisto nedolžni.' To je zame velika izjava, če govorimo o Iraku in vseh drugih intervencijah ZDA na različnih koncih sveta, ki niso bile sprožene zaradi humanitarnih ambicij, ampak nafte in kapitala.« Na vprašanje, če mu je Trump všeč, odgovori: »Drugačen je. In vse, kar je drugačno, mi je ob kritični presoji vsakega posameznega dejanja simpatično. Ne nazadnje ima tudi Melanio,« se nasmeji.
Najbolj ponosen na svoje tri otroke
Gospod Čeferin pa ima tudi zelo uspešne otroke, Aleksander je zasedel eno najprestižnejših funkcij v športu. »Kadarkoli me vprašajo, na kaj v življenju sem najbolj ponosen, je odgovor vedno enak. Na svoje tri otroke. Če začnem z najmlajšo – hči Petra je dvakratna doktorica znanosti in izredna profesorica na Fakulteti za arhitekturo. Aleksander je predsednik Evropske nogometne zveze (UEFA) in zaradi obilice dela najmanj pet dni vsak teden živi v Švici. Rok pa je doktor pravnih znanosti, odvetnik, docent in specialist za medijsko pravo.« O Aleksandru še pove, da je imel od nekdaj voditeljske lastnosti. »Ko je bil star štiri leta, je šel s psom ovčarjem v gozd in čez pol ure je prišel nazaj tako, da ga je pes vlekel, on pa je ležal na trebuhu, toda povodca ni spustil. Ker je trmast, je bil vedno uspešen.« Za uspešnim moškim pa vedno stoji tudi uspešna ženska. Ob Petru je zadnja leta Rija, ki je po poklicu stevardesa. »Dela vsaj štiri dni v tednu, zato preostanek tedna intenzivno izkoristiva. Ni redko, da si v istem dnevu ogledava dve, včasih pa tudi tri kinopredstave. Poleg tega imava številne skupne interese: fitnes, golf, potovanja itd.« Peter je tudi velik ljubitelj fotografske umetnosti. Zbira nagrajene fotografije, v spalnici pa ima lepo zbirko ženskih aktov. »Ni več prostora,« se zasmeji. Povem mu, da vem, da je na steni med njimi tudi Rijin akt. »Kako to veste?« vpraša v smehu. »Ja, res je tudi njena fotografija,« potrdi. Na vprašanje, koga še spusti v spalnico poleg partnerke, odgovori: »Gospodinjsko pomočnico, ko pospravlja.« Preden se posloviva, pa na njegovi mizi opazim zanimivo čtivo. »Iz Mladinske knjige so mi poslali knjigo Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let, in me povabili na pogovor. Ta knjiga me navdušuje, ker dokazuje tisto, kar sam vem, torej da kljub letom ni konec življenja. Če je človek aktiven, pozitivno usmerjen, če ne tarna … Jaz zase ugotavljam, da mi še nikoli ni šlo tako dobro kot zdaj,« se nasmehne. »Če si dovolj radoveden, je na tem svetu mnogo radosti.« Ob koncu, ko me galantno pospremi do vrat, še doda: »Pri osemdesetih se komaj začne. Takrat se znebiš vseh skrbi, in če si zdrav, če skrbiš za kondicijo, je življenje lepo.«
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
