Potem ko je pred tremi leti praznovala odrskega abrahama, je legendarna Elda Viler še pred novim letom dočakala tudi okrogli, sedemdeseti rojstni dan. A pevka, ki jo ima večina ne le za najboljšo slovensko, ampak tudi jugoslovansko pevko zabavne glasbe vseh časov, od odrov še ne bo vzela slovesa. Prav nasprotno. Pripravlja nove skladbe, nastale iz njenih pesmi, ki jih je napisala ob različnih življenjskih dogodkih in katerih besedila je objavila v svoji pesniški zbirki Takšna, kot sem.
Izjemna pevka, ki jo je kolegica Alenka Pinterič v svoji biografiji poimenovala kar za največjo slovensko pevko tisočletja, je kljub občasnim manjšim zdravstvenim težavam čila in polna energije. »Dokler me bodo ljudje poslušali in dokler mi bo služilo zdravje, bom pela. Moja mama je pri 91 letih čila in zdrava, pokojna babica je dočakala 105 let. Istranke smo čvrste in trdožive, zato upam, da je pred menoj še veliko lepega,« se zasmeje. Odkar je v pokoju, je veliko na vrtu, rada se sprehaja, rada se druži z ljudmi, rada se vrača domov v Istro. »Rada obiram oljke in počnem druge stvari, ki sem jih v otroških letih. Lepo se je spominjati lepih stvari in časov,« pravi.
Hči podedovala vrhunski glas
Da ni že davno za vedno prenehala peti, gre zasluga predvsem hčerki Ani Dežman in pokojnemu možu Tonetu. Ko so ji s slovensko osamosvojitvijo kljub vsem uspehom, nagradam, nešteto pevskim biserom vzeli status kulturne umetnice, se ji je zaradi razočaranja podrl svet in odločila se je, da se nikoli več ne vrne na odre. Šele mož je na smrtni postelji kot zadnjo željo dobil od nje obljubo, da se bo vrnila k petju, pozneje pa je k temu pripomogla tudi Ana, ki je danes sicer že uspešna operna pevka z obetavno prihodnostjo. S hčerko, ki ni le izrezana podoba mame v mladih letih, ampak je podedovala tudi vrhunski glas, danes veliko nastopata skupaj.
Zlati glas Slovenske popevke, kot so ji rekli, je v petih desetletjih prehodil dolgo pot. Od Portoroža, kjer je kot sedemnajstletno dekle začela poklicno prepevati, in Slovenske popevke do vseh festivalov nekdanje Jugoslavije ter odrov po Evropi in precejšnjem delu sveta. Spominov na prehojeno pot iz istrske vasice Koštabona v svet je toliko, da si je vse nemogoče zapomniti. Plošče, koncerti, turneje, nagrade. A ena stvar se nikoli ni spremenila. Druženje z občinstvom.
Na začetku njene poti so jo kot izjemen talent vabili tudi v opero, a žal ni bilo možnosti za to. Zato pa ji glas, za katerega pravijo, da mu še vedno ni para, in za katerega so najboljši ustvarjalci pisali najtežje skladbe ter ga rezervirali tudi za leto ali več let vnaprej, še vedno odlično služi: »Ne pravijo zaman, da kdor poje, zlo ne misli. In da pesem ohranja srce mlado.«
