Parada kiča, neiskrenosti in želje – biti opažen

Uradno v Cankarjevem domu, hramu visoke kulture, ki si je moral sloves, da vanj nikoli ne zaide obiskovalec, ki bi si vstopnico plačal sam, prati tudi s kakšno prireditvijo množične vrste. Sprejem. Večerne obleke, sijoči kamenčki na ušesnih mečicah mladih dam, prepletajoči se vonji znanih parfumov in znoja, ki ga nosnice z muko zaznavajo, izposojene obleke, kako, ne veš, da sem bila v petek v Italiji, novi novcati fraki na ogled.

Parada kiča in lepote, oranžno-zelenih umetelnih pričesk in galaksijskega make upa, neiskrenosti in pokvarjenosti in želje – biti opažen. Vsaj za trenutek, za dva utegne biti že drago. Neobvezni program je tekel lepo in umirjeno, kot mora pač potekati vsaka parada. Majhna spogledovanja manj pomembnih s tistimi, ki so se enkrat ali dvakrat že pojavili na fotografijah v tem resnem ali onem bulvarskem časniku, oboževanje in komaj prikrita zavist do tistih, ki so polnili naslovnice … In potem dogodek, ki so ga vsi pričakovali. Vljudno povabilo na skromen prigrizek.

Reka ljudi se vsuje v dvoranico, v kateri se mize šibijo pod težo dobrot. Mamljivo, kraljevska kulinarika, paša za oči. In naloga za noge, ki morajo vsakogar posebej čim prej ponesti zraven. Kdo bi si mislil, da toliko ljudi ne večerja doma. Seveda, časa za kuho zmanjka, saj je treba pomerjati obleko, si nase nametati make up, jedli bomo tako ali tako tam, pa še brezplačno bo. Hura, mi, povabljenci, hura, me, zvezde.

Brezplačna penina je hitro spreminjala agregatno stanje čedalje bolj zgovornega občinstva, ki si je za najbolj zaželene osebe izbralo livrirane natakarje. Komaj so sproti stregli željam vinopivcev.

Toda kaj kmalu se oči niso imele več kje pasti. Kot termiti so se povabljenci zaganjali v dobrote, pripravljene in oblikovane tako, kot da bi jih pripravljal akademski kipar, si nalagali rakce, kaviar, francoske sire, pršut in olive in zvite sardelne filete kar počez. Lakota je huda stvar.

Marsikateri kolega že ve, si je mislil Mare in stal ob strani z močnim občutkom, da ne spada zraven. To ve marsikateri glasbenik, ki se preživlja s kitaro ali le s prenašanjem ozvočenja iz kombija in v kombi … Ampak tudi tako se rojevajo legende.

In vsepovsod profesorski otroci. Razpoznal jih je celo vrsto – same čopaste, pobrite, v usnje odete fante drzno-negotovih pogledov in kratkorile, globoko dekoltirane in od lažne zlatnine žvenketajoče punce od teže barv utrujenih oči in debelo namazanih ustnic. Živo so izstopali iz množice, ki se je oblekla v najboljše, kar si je kupila ali izposodila posebno za to priložnost. »Kdo ve, zakaj ravno profesorski otroci tako rinejo med popevkarje in brenkače,« je bežno pomislil. Ubogi otroci. Ali pa srečni otroci.

Starši nenehno na poti, na predavanjih ali v diplomaciji, otroci pa ob praznih krožnikih. Le kdo bi jim zameril zaganjanje h krožniku … Privoščite si, otroci, saj je brezplačno … Kaj, le kdo vas sprašuje za kulturo obnašanja? Kakšna kultura? Mi smo legende, mi smo najboljši in najlepši, mi smemo vse. Pa še v časopis bomo prišli.
Natakar, še kozarec, kaj kozarec, počakaj malo, prinesi steklenico, da ne boš hodil dvakrat … Kje je že zgodba o neplačani vozovnici za avtoštop …?

In ko se profesorskim otrokom pridružijo še otroci umetnikov ali umetnic, dobi scena prave razsežnosti. Grozno, kaj vse nekatere matere naredijo iz svojih sinov, hčera. Prefinjeno, subtilno jih potiskajo na sceno.

»Kaj, jaz? Kje pa, bodite no pametni. Kariera mojega sina me ne zanima. Saj je polnoleten … In zna povsem sam poskrbeti zase. Amerika? Dajte, no, dajte. Fant si je sam uredil vse. Genij je, ustvarjen za drugačno kariero kakor jaz.«

Nič o oljih in kipih, podarjenih odločujočim na tej sceni pa gospodarstvenikom, tem tako imenovanim sponzorjem. Gospodarska zbornica, stiki, namigi, ki se, prislonjeni s pravilno priostrenimi ušesi ali izgovorjeni v pravem tonu, kaj lahko spremenijo v zlato. Beseda je meso postala, ali ni bilo tako že od nekdaj? Vsi pokupljeni kuponi, najete oboževalke, ki neutrudno vrtijo telefonsko številčnico …

Seveda, pomembno je biti na prvem mestu glasbene lestvice ali imeti melodijo tedna na državnem radiu. Ah, kje ste še slišali, da bi bile zvezde zadovoljne s prvim mestom na lokalni lestvici radia Spodnji Duplek.

Dajte, no, dajte … Kar privoščite si, ni vsak dan kaviar na mizi, se je sam pri sebi režal Mare in iztegnil roko z že zdavnaj spet izpraznjenim visokim kozarcem. Natakar v livreji se mu je nasmehnil, češ, midva že veva, zakaj sva tukaj, in mu previdno nalil penine prav do vrha.
(Se nadaljuje)
--
Roman Slečena scena, prvi roman o zakulisju slovenske zabavne glasbe, je izšel leta 1995 v Založbi Slon; Delo, Slovenske novice