»Otroci se nama niso 
zgodili. Tako je.«

Darja Švajger, ena izmed najbolj uspešnih pevk pri nas, obožuje naravo. Za najino srečanje izbere Argentinski park v središču prestolnice in takoj ugotovim, da to ni naključje, saj so ji všeč gugalnice na otroških igriščih. Darja ima med slovenskimi izvajalci tudi največ evrovizijskih izkušenj, a je po duši še vedno otrok. »Samo upajmo, da ne bo kakšen paznik,« se nasmehne.

Končuje magisterij

Izvem, da je letošnje poletje posvetila pisanju magistrske naloge. »Ker sem sicer bolj človek govorjene kot pisane besede, je to zame nekakšen nov svet, ki je včasih rahlo naporen, a zelo navdihujoč.« Meni, da je predpogoj za uspešno poklicno kariero veselje do tega, kar počnemo. »Z izobrazbo se naučimo osnov poklica, ki ga opravljamo, učimo in razvijamo pa se tako rekoč vse življenje. Izobrazba je pravzaprav šele začetek našega poklicnega razvoja in se mi zdi pomembna, saj nam da osnovno znanje, ki ga pozneje v praksi lahko razvijamo in nadgrajujemo.« Darja na AGRFT končuje podiplomski program Oblike govora.

»Študij je izjemno zanimiv. Imam priložnost delati z odličnimi profesorji na tem področju. Kot pevko me je vedno zanimal pomen govora oziroma podajanja besedila v pevski interpretaciji. Ukvarjanje z besedilom se mi kot interpretki in pedagoginji zdi enako pomembno kot ukvarjanje z melodijo. Besedilo namreč lahko pevcem po mojih izkušnjah zelo pomaga pri kakovostni izvedbi pesmi. Moram reči, da je to zame izjemno dragocena izkušnja,« pove 47-letna glasbenica.

Ko se naveliča guganja, se odpraviva na sprehod. Ker se zadnje čase bolj redko sprehodi po družabnem parketu, me zanima vzrok. »Saj se ne skrivam … V mojem poklicu samostojne ustvarjalke na področju kulture je to normalen potek stvari. Enkrat se pojavljaš manj, enkrat več. Trenutno res večino časa preživim za pisalno mizo, vendar tudi veliko nastopam, tako doma kot v tujini, in seveda poučujem. Če te ni v medijih, še ne pomeni, da ne ustvarjaš.« K njej se zatekajo številni mladi upi, saj je učiteljica solo petja. »Kar nekaj pevk in pevcev, s katerimi sem delala in še delam, nastopa in so uspešni.« Jo pa zelo motijo ljudje, ki iščejo samo slavo. Brez predsodkov pove: »Človek se mora zavedati svojih odlik in meja. Mislim, da prevladuje mnenje, da če si slaven, si ljubljen, sprejet in pomemben. Bistvena je ustvarjalnost, ne slava, ki je včasih zelo dobrotljiva, včasih pa zelo kruta.«

Moževe cartike

Z veliko večjim veseljem in nasmehom na obrazu pa govori o naravi, ki ji je blizu. »Narava me pomirja. Vse je nekako čudežno usklajeno in prečudovito.« Pravi, da pravzaprav živi v naravi. »Vsako jutro, ko vstanem in odprem okno, me pozdravijo drevesa in mi pojejo ptički. Včasih grem tudi na sprehod.« Ko jo vprašam, ali se ukvarja s katerim športom, v smehu reče: »Za pisalno mizo in morda za kakšen dan v hribe in na morje.« Nasploh je zelo rada doma. »Sem prava zapečkarica,« se zasmeji. Prosti čas najraje preživlja v družbi moža, s katerim sta poročena 14 let. »Otroci se nama niso zgodili. Tako je. Jaz vedno rečem, da se z vesoljem ne bom prepirala.« Kljub temu se imata z možem nadvse rada. »Lepo nama je.« Ko se usedeva na klopco, razkrije, da jo mož kar naprej, vsak dan znova razvaja. »Ne vem niti, kaj bi rekla. Tako zelo pozoren mož je. In to v vsakem smislu, tako čustvenem kot siceršnjem. Res nimam kaj drugega reči, kot da nama je zelo lepo. Zelo sem mu hvaležna za vse in da sva skupaj.« Pravi, da jo med drugim preseneti s potovanjem v neznano. »Samo pove mi, kaj moram vzeti s sabo. In potem greva.« Ob koncu še simpatično doda: »Presenečenje je bil na primer tudi računalnik, ko sem začela študirati. Temu rečeva male cartike.«