Guliver, njegov dolgoletni glasbeni prijatelj, je bil trden v svoji prepričanosti.
»Zapomni si, Mare. Slovensko občinstvo je eno najbolj nehvaležnih in nepredvidljivih na svetu. Morda je še eno bolj nepredvidljivo. Tisto v Tunguziji.«
»Tam ni rockerjev.«
»Prav zato. Pred tednom smo igrali v Žabljah, ljudi kot toče. Pijače dovolj, pičk tudi … Špil, kot se šika, denar v žep in potem do pete ure zjutraj na Lomu lom. Vsi dobre volje, zadovoljni, ker je vsem uspel dober špil.«
»Saj menda gre ravno za to,« ga je zajedljivo prekinil Mare.
»Jasno. Ampak včeraj pa en veliki kurc. Popušili smo do kraja. Dvajset ljudi, pa še ti so menda prišli bolj po pomoti kot z željo, da bi poslušali nas in Robertina Peršuta. Ti pravim. Nikoli ne veš, kam te bo pripeljal menedžer. Potem pa … na Lomu pušijada. Dolgi nosovi, prazen žep. Jebemti musko. Ampak prihodnji teden bo bolje. Gorenja vas, zagotovljenih osemsto ljudi, denar na roke.«
Morda je bila ta nepredvidljivost zadeva, ki se je je Mare bal?
Mogoče bo Rockyje spravil na prve strani časnikov, na radijske postaje, da se bo o njih govorilo, seveda jih bo to stalo toliko in toliko denarja, prekletega denarja. Toda ni mu bilo povsem jasno, kaj bo, ko bodo fantje stopili na oder, pred občinstvo, željno zabave, razvedrila, dobrega ozvočenja, uigranosti.
Kaj se bo zgodilo, ko bo fantom obljubljal gradove – nastop pred sto in sto, kaj sto in sto, tisoč in tisoč ljudmi, in ko se bo zavesa odgrnila, jih bo več na odru kot pod njim.
No, ja. Njegov posel je, da jih nategne … in potolaži.
Nad stari del mesta se je počasi že spuščal mrak. Ne megla. Hitro je dojel, da je vse skupaj le posledica konjaka, ki ga je bilo komaj še kaj v steklenici.
S spet napolnjenim kozarcem se je naslonil ob okensko polico in strmel v prazno podobo mesta, po katerem so kot črvi lezle gmote zaposlenih, ki so končali dnevno službeno tlako z nakupi in nekaj razvedrila po lokalčkih vred, zdaj pa so se odpravljali po svoje avtomobile sami, v dvoje ali v troje, z ženami ali z ljubicami. In potem se je spomnil obljube, dane Bogdanu. Dogovor v zvezi z jutrišnjim odhodom na Koroško.
**
Radijska postaja na Koroškem je bila lepo urejena. Sprejemnica in studio sta morala biti pred kratkim obnovljena, iz njiju se je še zdaj širil vonj po novem.
Fant, ki je pričakal Mareta, je bil njegov dolgoletni znanec. Spoznala sta se že tedaj, ko sta skupaj izrezovala in zbirala kupone za še neznano skupino Pop Design.
»Ciao, delavničar,« se mu je Govedo, s takšnim vzdevkom se je pustil obkladati, zarežal v obraz.
To je bilo še zdaj slavno sodelovanje. Fantje iz Pop Designa so se takrat želeli uvrstiti v finale prireditve, ki so ji organizatorji nadeli ime Pop delavnica. Mare je popdesignerje poznal in prosili so ga, naj nabere čim več kuponov, ki so takrat izhajali v neki glasbeni reviji. Kajti pot do finala je bila odprta samo tistim, ki so ali ki bi zbrali največ izpolnjenih kuponov.
Z Govedom, s katerim si je zdaj stal nasproti in se mu je smejal v obraz, sta takrat nabrala kakšnih osem tisoč kuponov, jih pravilno izpolnila, prilepila na dopisnice in dostavila v uredništvo revije, ki je zbirala glasove, ne da bi ju to veliko stalo. Znanec ima namreč znanca in nekdo izmed znančevih znancev jima je za steklenico viskija priskrbel dostop do remitende revije, preden so neprodane izvode odpeljali predelat v papirnico. S tremi puncami sta vso noč mrzlično izrezovala kupone in se hahljala ob misli, da sta Pop Design spravila v finale.
Pa je bilo vse zaman. Nekdo je pokupil več izvodov revije ali pa prepričal uredništvo, da so njun tovor pravilno izpolnjenih kuponov preprosto vrgli v smeti. Pop Design se takrat ni uvrstil niti v predtekmovanje. Mare je izvisel z izkušnjo več, koroški prijatelj pa se je odločil nadaljevati svojo menedžersko pot na Koroškem.
Ampak njuna ponesrečena epizoda s Pop Designom je marsikje še danes zbujala muzanje.
**
»Tako, gremo … 5 … 4 … 3 … 2 … 1 … Gremo … Spoštovane poslušalke in poslušalci, naši današnji večerni gostje so člani skupine Rockyji, ki se počasi, a vztrajno vzpenjajo v vrh slovenske glasbene scene. Danes sta z nami vodja skupine Bogdan in njihov Mare, sicer eden najboljših slovenskih menedžerjev … Z vami bomo do 19. ure.«
(Se nadaljuje)
--
Roman Slečena scena, prvi roman o zakulisju slovenske zabavne glasbe, je izšel leta 1995 v Založbi Slon/Delo, Slovenske novice