Ob takšni harmoniji je povsem razumljivo, da se je tega navzel tudi njun Edvard. Široko je odprl oči in se začudil, kaj počnejo ti strički okoli njegovega vozička, nato pa brezskrbno zadremal nazaj. Ni se pustil motiti, le za stekleničko mleka je med našim ekskluzivnim pogovorom zaprosil v svojem jeziku. Očka ga je vešče in pozorno nahranil, nato je podrl kupček, mi pa smo uživali v iskrenem pogovoru in občudovanju njune družinske sreče.
Oriana in Matic sta se spoznala pred tremi leti in pol. Takrat se ni dolgolasemu kitaristu skupine San Di Ego niti sanjalo, da ga bo prav naša voditeljica osvobodila strahu pred otroki. Ori, kot jo ljubkovalno kličejo prijatelji, je na pragu tridesetih postala prvič mama sina Aleksandra, zato se je sprva malce bala, da pri drugem materinstvu v zgodnjih štiridesetih ne bo pripravljena. »Privadila sem se na svobodno življenje, saj je Aleks že velik fant in z Maticem imava svoj ritem, ki naju vodi skozi vsakdan. Že kmalu po porodu, ta je bil drugič še lažji, sem spoznala, da je bil ves strah odveč, saj sem izjemno umirjena, fizično se odlično počutim, predvsem pa sem srečna. Ne obremenjujem se s tem, da sem rodila v triinštiridesetem letu. Za tiste, ki problematizirajo svojo starost, je lahko to zares stresno. Njim ne priporočam, da se spopadejo z materinstvom, ker so že po lastnem prepričanju stari. Kakšen smisel ima materinstvo pri dvajsetih, če si potem pri šestdesetih že uničen,« se sprašujeta novopečena oče in mama.
Biti ali ne biti očka
Kakšen očka bo Matic, če sploh bo kdaj očka, pa je bilo vprašanje, ki je okupiralo misli privlačnega kitarista. Večji del življenja je namreč občutil strah pred očetovstvom. »Počutil sem se nesposobnega in nisem bil prepričan, da bom zmogel zaradi strahu pred otroki, ki sem ga od nekdaj gojil. Nato pa se je v meni nekaj premaknilo, ne vem, ali je za to kriv emšo, a začutil sem potrebo po tem, da si ustvarim družino. Stari vzorci v moji glavi so dobili povsem novo podobo in iz neutemeljenega strahu se je rodila močna želja. Orianina nosečnost me je osvobodila in preprosto se nisem več obremenjeval z mislimi, kako bo, ampak sem se prepustil vsakemu dnevu posebej. Teh devet mesecev je bila zame nepozabna izkušnja, užival sem v njih, še posebej zato, ker nosečnosti nisva obravnavala kot 'bolezni'. Hodila sva na koncerte, se zabavala, za kar gredo zasluge Oriani, ki je vse skupaj tako zlahka prenesla in s tem navdihovala tudi mene,« s posebnim zanosom pripoveduje Matic. Mladi očka se je na rojstvo Edvarda pripravljal tudi v šoli za starše. »Vse se odvija po fazah, sproti se učiš in prilagajaš, zato ni prostora za paniko. Tukaj bom spet pohvalil Oriano, ki je odlična mama in partnerica, saj mi v različnih pogledih olajša okoliščine. Kot novopečeni očka bi se težko soočil z vsemi temi stvarmi brez njene pomoči. Sploh v začetnem obdobju, ko so dojenčki odvisni od mamice, sem se počutil malce manj koristnega, z rahlim občutkom slabe vesti. Sprijaznil sem se s tem, da tako pač mora biti in moj čas še pride, ko se bo pokazala očetovska vloga,« se nasmehne simpatični roker.
Vsi strahovi odveč
Glasbeniku njegovega kova se verjetno ni najbolj preprosto vračati z nastopov v poznih urah, nato pa pestovati otroka. A tudi tukaj je skrbna in ljubeča Ori tista, ki poskrbi za oba fanta. »Med nosečnostjo so vsi, ki so že izkusili starševstvo, polni nasvetov, predvsem pa opozoril in groženj, češ boš ti že videl, kaj vse te čaka. Ta pretirana predstava o napornem življenju po rojstvu otroka je dobesedno izpuhtela –morda je prav zaradi teh 'groženj' vse skupaj še bolj preprosto. Svoj poklic brez panike usklajujem z novo vlogo, seveda ob olajševalnih okoliščinah, za katere skrbi Oriana. Res me crklja,« iskreno prizna in znova dokaže, da so rokerji v resnici zelo čutni in občutljivi.
Združuje jih glasba
Vloga odgovorne mamice dveh sinov je tudi enakomerna porazdelitev časa, ki jima ga nameni. »Trudim se, da bi svoj čas namenila vsakemu posebej, saj lahko le tako ohranjamo dobre odnose. Pomembno se mi zdi, da imava midva z Maticem najine trenutke, ti so običajno ob jutranji kavici. Popoldnevi so posvečeni Aleksu, da mi na sprehodih pove, kaj se mu je zgodilo. Zelo sem vesela, da je tako toplo sprejel mlajšega bratca. Navdušen je nad njim. Nenehno ga občuduje, želi ga pravilno prijeti, biti zraven pri dojenju in ostalih opravilih. Zdaj je na počitnicah in zahteva, da ga obveščam, kaj se dogaja z Edvardom, mu pošiljam slike,« pripoveduje z materinsko ljubeznijo prepojena Oriana. Še toliko lepše je, kadar se spletejo pristni odnosi med dvema povsem drugačnima svetovoma. Veliko laže je to storiti prek glasbe, ki je združila Aleksandra in Matica. »Bolj zaprt tip sem, zato nisem bil nikoli ravno vešč komunikacije z najstniki. Z Aleksandrom sva to vez našla s pomočjo kitare, saj ga učim igrati nanjo. S tem sva ustvarila poseben odnos, ki je samo najin,« opiše moč glasbe. Ta bo pomagala tudi pri uspavanju skoraj dvomesečnega sinka, saj mu bo očka z največjim veseljem zapel kakšno uspavanko. »Bomo videli, kaj bo njemu bolj všeč. Morda bo raje poslušal ubiranje strun kakor moje petje,« se nasmehne Matic.
Prostor še za enega?
Ob tako zavidljivi Orianini telesni pripravljenosti se vprašanje o tretji sreči zastavlja kar samo. »Otrok je dodana vrednost partnerski ljubezni in v njegovo dobrobit je pomembno, da se midva ne izgubiva. Zato se trudiva ohranjati najine strasti, druženja, koncerte, kar je z enim dojenčkom bistveno laže. Težko si predstavljava, da bi nama to uspelo z dvema, o tem bi morala res dobro premisliti. Grozno je pomisliti, da bi po rojstvu otroka povsem pozabil nase, na partnerja. Seveda je teže ohraniti življenje, kot si ga imel pred tem, a se je vredno potruditi, saj postane še bolj zabavno, ko v to vpleteš svojega sina in ga poskušaš vzgajati v tem duhu,« spodbudno zaključita.
Biti ali ne biti očka
Kakšen očka bo Matic, če sploh bo kdaj očka, pa je bilo vprašanje, ki je okupiralo misli privlačnega kitarista. Večji del življenja je namreč občutil strah pred očetovstvom. »Počutil sem se nesposobnega in nisem bil prepričan, da bom zmogel zaradi strahu pred otroki, ki sem ga od nekdaj gojil. Nato pa se je v meni nekaj premaknilo, ne vem, ali je za to kriv emšo, a začutil sem potrebo po tem, da si ustvarim družino. Stari vzorci v moji glavi so dobili povsem novo podobo in iz neutemeljenega strahu se je rodila močna želja. Orianina nosečnost me je osvobodila in preprosto se nisem več obremenjeval z mislimi, kako bo, ampak sem se prepustil vsakemu dnevu posebej. Teh devet mesecev je bila zame nepozabna izkušnja, užival sem v njih, še posebej zato, ker nosečnosti nisva obravnavala kot 'bolezni'. Hodila sva na koncerte, se zabavala, za kar gredo zasluge Oriani, ki je vse skupaj tako zlahka prenesla in s tem navdihovala tudi mene,« s posebnim zanosom pripoveduje Matic. Mladi očka se je na rojstvo Edvarda pripravljal tudi v šoli za starše. »Vse se odvija po fazah, sproti se učiš in prilagajaš, zato ni prostora za paniko. Tukaj bom spet pohvalil Oriano, ki je odlična mama in partnerica, saj mi v različnih pogledih olajša okoliščine. Kot novopečeni očka bi se težko soočil z vsemi temi stvarmi brez njene pomoči. Sploh v začetnem obdobju, ko so dojenčki odvisni od mamice, sem se počutil malce manj koristnega, z rahlim občutkom slabe vesti. Sprijaznil sem se s tem, da tako pač mora biti in moj čas še pride, ko se bo pokazala očetovska vloga,« se nasmehne simpatični roker.
Vsi strahovi odveč
Glasbeniku njegovega kova se verjetno ni najbolj preprosto vračati z nastopov v poznih urah, nato pa pestovati otroka. A tudi tukaj je skrbna in ljubeča Ori tista, ki poskrbi za oba fanta. »Med nosečnostjo so vsi, ki so že izkusili starševstvo, polni nasvetov, predvsem pa opozoril in groženj, češ boš ti že videl, kaj vse te čaka. Ta pretirana predstava o napornem življenju po rojstvu otroka je dobesedno izpuhtela –morda je prav zaradi teh 'groženj' vse skupaj še bolj preprosto. Svoj poklic brez panike usklajujem z novo vlogo, seveda ob olajševalnih okoliščinah, za katere skrbi Oriana. Res me crklja,« iskreno prizna in znova dokaže, da so rokerji v resnici zelo čutni in občutljivi.
Združuje jih glasba
Vloga odgovorne mamice dveh sinov je tudi enakomerna porazdelitev časa, ki jima ga nameni. »Trudim se, da bi svoj čas namenila vsakemu posebej, saj lahko le tako ohranjamo dobre odnose. Pomembno se mi zdi, da imava midva z Maticem najine trenutke, ti so običajno ob jutranji kavici. Popoldnevi so posvečeni Aleksu, da mi na sprehodih pove, kaj se mu je zgodilo. Zelo sem vesela, da je tako toplo sprejel mlajšega bratca. Navdušen je nad njim. Nenehno ga občuduje, želi ga pravilno prijeti, biti zraven pri dojenju in ostalih opravilih. Zdaj je na počitnicah in zahteva, da ga obveščam, kaj se dogaja z Edvardom, mu pošiljam slike,« pripoveduje z materinsko ljubeznijo prepojena Oriana. Še toliko lepše je, kadar se spletejo pristni odnosi med dvema povsem drugačnima svetovoma. Veliko laže je to storiti prek glasbe, ki je združila Aleksandra in Matica. »Bolj zaprt tip sem, zato nisem bil nikoli ravno vešč komunikacije z najstniki. Z Aleksandrom sva to vez našla s pomočjo kitare, saj ga učim igrati nanjo. S tem sva ustvarila poseben odnos, ki je samo najin,« opiše moč glasbe. Ta bo pomagala tudi pri uspavanju skoraj dvomesečnega sinka, saj mu bo očka z največjim veseljem zapel kakšno uspavanko. »Bomo videli, kaj bo njemu bolj všeč. Morda bo raje poslušal ubiranje strun kakor moje petje,« se nasmehne Matic.
Prostor še za enega?
Ob tako zavidljivi Orianini telesni pripravljenosti se vprašanje o tretji sreči zastavlja kar samo. »Otrok je dodana vrednost partnerski ljubezni in v njegovo dobrobit je pomembno, da se midva ne izgubiva. Zato se trudiva ohranjati najine strasti, druženja, koncerte, kar je z enim dojenčkom bistveno laže. Težko si predstavljava, da bi nama to uspelo z dvema, o tem bi morala res dobro premisliti. Grozno je pomisliti, da bi po rojstvu otroka povsem pozabil nase, na partnerja. Seveda je teže ohraniti življenje, kot si ga imel pred tem, a se je vredno potruditi, saj postane še bolj zabavno, ko v to vpleteš svojega sina in ga poskušaš vzgajati v tem duhu,« spodbudno zaključita.
