Eva Hren je na Akademiji za glasbo v Ljubljani diplomirala iz kitare. Pevsko kariero je začela s tercetom Katrinas, širna Slovenija pa jo je spoznala pred kratkim, ko je bila ena od tekmovalk nedeljskega šova Znan obraz ima svoj glas. Mila in prikupna glasbenica nam je razkrila, da so potovanja njena velika strast. »Sicer sem zelo navezana na Slovenijo, vendar v mojem življenju brez tega, da čim večkrat odpotujem ven in pogledam našo domovino od zunaj, ne gre. Še vedno pa se mi zdi kakovost življenja pri nas odlična in za zdaj si ne predstavljam, da bi živela kje drugje.«
Eva je prepotovala že dobršen del sveta: »Bila sem že v Avstraliji, v Tanzaniji in na Zanzibarju, na Fidžiju, v Egiptu, Mehiki, na Kubi, v ZDA in Armeniji. Evropo sem videla tako rekoč celo.« Od vseh celin ji je najbližja Afrika. »Tanzanija me je očarala. Njihov stik s prvobitnostjo me je povsem zasvojil. Zato je ta afriška dežela tako rekoč postala moj drugi dom.« Všeč ji je tudi njihov jezik, svahili. »To je verjetno najenostavnejši jezik na svetu. Kot primer: če drevesu rečejo drevo, gozdu, torej več drevesom na kupu, rečejo drevo-drevo,« se nasmehne pevka.
Na potovanjih vedno naveže stik z domačini. »Tam so ženske še vedno nabiralke, moški pa lovci. Z lovci smo šli lovit hrano v gozd za celotno družino. Lovili smo z loki. Ujeli smo ogromno ptičev in eno opico. Na koncu smo ujeto tudi veselo pojedli.« Opico so spekli kar celo. »Sprva sem mislila, da moj želodec tega ne bo prenesel. No, na koncu je radovednost vseeno zmagala. Sem pa nato vsem otrokom iz tiste vasi podarila plišasto opico, a igrače sploh niso prepoznali. Tam poznajo samo tisto, kar je res iz narave. Ni povsod v Afriki tako, vendar Tanzanija je res še zelo ruralna. Sliši se kot v pravljici, kajne?«
Pevka pravi, da najraje potuje v kraje, kjer začuti drugačno civilizacijo, kot je je vajena doma. »Tako se začnem spraševati, ali je življenje v vati res tisto, kar si želim. Ljudje pri nas hitijo za vsakodnevimi opravki, gledajoč v tla, in večinoma živimo vsak zase. V Afriki pa so zadovoljni z majhnim, ker večinoma ne vedo, kaj pomeni več. Povezani so in res se veliko smejejo!«
Njena radovednost, kot rečeno, ji ne da miru, zato zelo rada poskuša lokalne specialitete. »A na bolj odročnih krajih to ni vedno najbolj pametno. Velikokrat sem že imela prebavne težave. Skoraj ni bilo potovanja, ki bi ga preživela brez tega,« se kislo nasmehne. »Ugotovili smo, da želodec še najbolj razkužiš z malo viskija,« doda.
Evropa in Severna Amerika, pravi, je ne zanimata toliko, raje potuje v afriške in azijske dežele. Kmalu načrtuje potovanje na Tajsko in Bali. »Zdaj ne morem več biti popotnica z nahrbtnikom, kot sem to vse življenje bila, ker potujem z družino. Zdaj je treba naša potovanja načrtovati bolj premišljeno. Sicer pa je namen mojih potovanj vedno to, da me nekaj obrne na glavo – moje pojmovanje civilizacije in sveta na splošno. Življenje me je namreč pripeljalo do tega, da je bistvo ljubezen. In da je treba vsak dan živet tako, kot da je tvoj zadnji.«
Destinacija: Tanzanija
Plus: stik z naravo
Minus: »Prevlada moči denarja. Hudo je, ko vidiš človeka, ki se bori za svojo eksistenco in bi za to naredil vse, hkrati pa to nekdo izkorišča.«
Šoping: »Vedno kupim inštrument, ki je značilen za določeno območje. Moj sin ima doma tako že popoln inštrumentarij!«
