Slovenci moramo na določene stvari pač počakati. Na nekatere nekaj olimpijad, na druge celo generacijo, včasih dve. In mislim, da smo prav v tem mesecu dobili prvo dobro radijsko postajo. Rock radio. Vem, rekli boste, vse je stvar okusa. Vendar se s tem nikoli nisem strinjal in se nikoli ne bom. Ne glede na to, da je to sestavni del liberalne doktrine. Očitno nisem zagrizeni liberalec, le liberalec. Zadevo bi bilo treba prirediti v »vse je stvar dobrega okusa« ali v »vse je stvar okusa, le po navadi slabega« ali v, mogoče še najbolj razumljivo, »vse je stvar okusa razen okus«. Hudiča, slednje moram prodati kot aforizem.
Kakor koli, rock je veliko več kot zvrst glasbe. Je najširše in najvišje glasbeno obzorje, je bar, v katerem plešeta punk in klasika, v katerem se v kotu poljubljata elektronska glasba in jazz in kamor redno zahajajo očetje vseh sodobnih kvazi glasbenih zvrsti. Je prostor, kjer še rapa ne vržejo na cesto. Rock je začetna in zadnja postaja vseh resničnih glasbenih talentov in genialcev. V primerjavi z legendarnimi rock glasbeniki so vsi drugi kot srednješolska košarkarska ekipa, ki jo primerjamo z vrhunskim NBA-moštvom.
No, dobili smo prvi poslušljivi radio. Vse drugo so in so bili samo bolj ali manj uspešni poskusi, kako čim bolje zaslužiti na slabem okusu povprečnih poslušalcev. Ne bom pozabil, ko sem se takole v jeseni nekaj let zapored vračal iz South Miami Beacha v Slovenijo, katera je bila edina stvar, ki sem jo pri nas pogrešal. Big 106! Ena njihovih radijskih rock postaj. Takoj ko sem na Brniku sedel v avto, so me namreč začeli maltretirati z umetno ustvarjenimi glasbenimi zvezdami, z nečim, kar so našim radijskim postajam vedno vsiljevali domači založniki, hlapci tujih založb. Bilo je nekaj svetlih izjem, a so izumrle.
Skratka, vsaj nekaj. Dobili smo radio. Spet ga lahko poslušam v avtu, ne da bi trpeli moja ušesa, razpoloženje in karakter. Glasba je namreč veliko pomembnejša v našem življenju, kot si mislimo. Počasi, vendar vztrajno te lahko navadijo na neke plastično mehke zvoke in prej ali slej postaneš še sam tak. Brezznačajen. Še ena ovca v čredi.
No, na gledljivo TV-postajo bomo očitno morali še malo počakati. Upam, da le kakšno olimpijado in ne celo generacijo. Prav tako na gledljiv film. Saj če, razen nekaterih otroških filmov, gledaš domače, dobiš občutek, da imajo naši filmarji neko dedno bolezen, ki jim vsiljuje, da je treba vse komplekse, strahove, obupe, zlorabe, krivice, revščine, ubogosti in smole naroda stlačiti v vsak posamezni slovenski film. Potem je tukaj še nekaj ponesrečene komične produkcije, ki pa si upravičeno lasti zasluge, da imamo kot drugi evropski narodi svoj mednarodno poznan avtohtoni humor. Le da se angleškemu smeji ves svet, ob našem pa se še mi zjokamo.
Naj se vrnem k okusu. Kot civilizirana družba smo ustvarili kulturo na vseh mogočih področjih. Tako so poleg osnovnih zvrsti, kamor spada tudi glasba, nastale kultura vedenja, oblačenja, prehranjevanja, bivanja, komuniciranja in še in še. Zato je večina stvari lahko le stvar slabega okusa in ne stvar okusa. Zato okus pač ne more biti stvar okusa.
