Gledamo proti Španiji. Jesenski dnevi sicer niso najbolj prikladni za pretežke teme, vendar se je marsikatera revolucija zgodila prav jeseni. To je verjetno čisto meščanska pogruntavščina, saj se kmetje jeseni ne puntajo, ker je preveč dela s pospravljanjem pridelka in pripravo na zimo. Tam po martinovem so že pripravljeni na kakšen aufbiks, pred tem pa ni šans, da dobiš kmeta v vojno. Oktobrske revolucije poznamo iz preteklosti, kot sta tista ruska, ki je sicer bila novembra, in srbska, Bavarci pa raje oktobra poprimejo za vrč piva in iz tega naredijo masovno gibanje.
Katalonci so razglasili neodvisnost in za zdaj nič drugega. Iz vseh strani prihajajo pisma podpore, tako strani, ki neodvisnost podpira, kot tistim, ki želijo ohraniti enotnost. Marsikomu se zdi nenavadno, vendar lahko Španijo prav tako štejemo med mlade demokracije. Od nekdaj kraljevina, potem pa frankistična oblast, je vedno imela ljudstvo na kratkem štriku. Komaj od sestopa Franca oziroma njegove smrti lahko rečemo, da je Španija zadihala s polnimi pljuči in se od začetka začela učiti osnovnih korakov Wiener Waltzerja.
Sistem lahko zamenjaš hitro, vendar je težko zamenjati ljudstvo, ki si ga dolga leta učil, naj hodi s sklonjeno glavo. To zelo dobro vedo Nemci, ki še dandanes niso integrirali svojega vzhodnega dela, kot bi želeli. Vzhodni Nemci so najprej z nacističnim pečatom, potem pa petdesetko v socializmu socializirani v zelo nenavadno tvorbo.
Najhuje pa je, da jih čez noč osvobodiš in jim rečeš, naj dvignejo glavo. In kaj zdaj? Ni ideje, kam iti, kaj početi, znajdeš se na praznem platoju, ki ti omogoča gibanje v vse smeri naenkrat, vendar nimaš ideje, v katero smer želiš.
Kot mi je nekoč dejal gorski reševalec z Jesenic, jaz postanem pri vas v Prekmurju po dveh dneh bolan. Ne znajdem se. Vse je ravno, niti enega hriba, po katerem bi se orientiral, ni. Čisto se izgubim. Tako je z revolucijo. Ena od nevarnosti revolucije je, da ti uspe. Ker potem ni več sovražnika, ki bi stal nasproti, imeti je treba idejo, kam gremo. In revolucije se ne dela brez kmetov. Lahko je oktobra s študenti, vendar po revoluciji potrebujemo kmete, da potegnejo voz, kamor želimo. Španci imajo to demokracijo dvajset let dlje kot mi, pri nas pa še se ne moremo zmeniti, kaj je bilo prej in kaj pozneje. Njih je veliko več. Ko se greš revolucije, je fino, da se naučiš vseh korakov tega valcerja, ne zgolj prvega. Puigdemont je tokrat izpadel kot Vilmoš Tkalec, ki je 26. maja 1919 razglasil prekmursko republiko. Obdržati mu jo je uspelo osem dni. Potem je zbežal. Tako kot se pri vzhodnih Nemcih nikoli ne sprašujemo, kje so tisti ljudje, ki so bili na strani nacistov, se tudi pri Špancih ne sprašujemo, kje so tisti ljudje, ki so bili na strani Franca. Saj niso čez noč izginili, kot vemo sami, se čez noč prav tako ni možno navznoter spremeniti. Na zunaj gre hitro.
V Prekmurju jim pravimo kaputaši. Tisti, ki obrnejo plašč čez noč, vendar intimno vzorec njihovega delovanja ostane prvoten. Ne glede na barvo, ne glede na sistem. Sled ostaja v ljudeh. To želijo zabrisati z bratstvom in enotnostjo. To je tista osovražena fraza, ki nas spominja na socialni eksperiment iz Juge. Španci ga tokrat ponavljajo v evropskem kontekstu. Ne le da so preseljevali ljudi iz drugih regij v Katalonijo, ki velja za najbolj razvito, ampak igrajo to bratstvo in enotnost tudi na evropski platformi z izmenjavo študentov.
Verjetno so izračunali, da zmagajo dvakrat. Velika brezposelnost, predvsem med mladimi, jih je verjetno naučila tega računa. Toliko študentov, kot jih sprejmejo na izmenjave, lahko pošljejo drugam iz Španije. S tem so v prvi fazi zmanjšali število mladih, ki visijo na podpori zaradi pomanjkanja služb pri njih. Po drugi strani dajo evropskim študentom toliko žepnine, da lahko glih za glih shajajo, poleg vsega sladkega študentskega življenja, ki ga daje sonce. Jasno je, da ko ni dela za domače študente, ni niti za tuje. In tako po navadi vsak evropski študent ali študentka po koncu medene dobe v Španiji pobaše še eno Španko ali Španca ter ga pelje s seboj domov. Tako Španci dobivajo dvakrat.
Tisti, ki so ga poslali ven, se ne bo vrnil, ker službe doma ni, tisti, ki pride, pa odpelje še enega, ki bi bil prisesan na državne jasli. Študentje pridejo in gredo, kmet pa je cele generacije na svoji zemlji. Zaradi tega se revolucija, ki naj bi bila uspešna, dela s kmeti, in ne s študenti. S študenti se dela oktoberfest.