Srečen za umret je komična drama o upokojenem profesorju glasbe, ki se privaja na življenje v domu upokojencev. Na lanskem Festivalu slovenskega filma je dobil šest nagrad vesna, tudi nagrado občinstva za najboljši film in strokovno nagrado za najboljši scenarij. O filmu smo se pogovarjali s scenaristom in režiserjem Matevžem Luzarjem in z glavnim igralcem Evgenom Carjem.
Priznan igralec Evgen Car, med drugim dobitnik nagrade Prešernovega sklada, ima za seboj že več kot 130 vlog v gledališču, filmu pa se je posvetil šele po upokojitvi z odrskih desk. Danes 68-letni Car prihaja iz vinogradniške družine v Dobrovniku in je bil prvi akademsko izobražen igralec iz Prekmurja. Je tudi avtor dveh dram, s katerima je dosegel veliko uspeha na odru, in pesniške zbirke v madžarščini, zdaj pa piše še eno v prekmurščini.
Srečen za umret je vaše drugo sodelovanje z režiserjem Matevžem Luzarjem po nagrajenem kratkem filmu Vučko. Se je iz tega rodilo sodelovanje pri tem filmu?
Leta 1992 sem napisal monodramo Poredušov Januš, ki jo je Matevž videl, in zdi se mi, da se je prek tiste monodrame odločil, da sem primeren za vlogo v Vučku. Po tem sem napisal dramo Štorklje umirajo, in čeprav se neposredno o tem nisva pogovarjala, je med pripravami na snemanje večkrat omenil ti dve moji drami.
Zadnje leto je trend vse več uspešnih filmov o starejših ljudeh, npr. Hanekejeva Ljubezen in Nočne ladje z Radkom Poličem v glavni vlogi. Poleg tega se je s podobno tematiko ukvarjala tudi vaša drama Štorklje umirajo (oz. Štrki umirajo). Se vam zdi, da je tudi ta tema v nekem zeitgeistu?
Med dramaturškimi razčlembami pri Štrki umirajo so bili prisotni sodelavci različnih generacij in vsi so imeli izkušnje z domom za ostarele. Ugotovil sem, da je vsak, ki je dal svojca v dom za ostarele, imel vsaj malenkost slabe vesti. To je tema, ki se gledalcev dotakne. Ampak ko je človek v odhajanju, je v bistvu vse podobno.
Ogromno ste igrali v gledališču, na filmu pa vas doslej nismo veliko videli. Kako to?
Vsaka vloga zahteva veliko priprav, če jo hočeš dobro narediti. V gledališču sem imel vedno veliko, tudi po 160 do 180 predstav na leto in si niti ne bi upal vzeti kake pomembne filmske vloge. To je bila ena stvar. Druga stvar je bila poletje. Tudi zelo zanimive vloge sem žal moral odkloniti, ker po polni sezoni potrebuješ počitnice. Večer za večerom prepričevati 500 ljudi ni enostavno, sploh če želiš, da bodo še drugič prišli. Sem tudi vinogradnik in tako sem mesec poletja preživel v vinogradu, mesec pa z družino. Ko sem šel v pokoj, pa me je teden dni kasneje poklical Matevž Luzar za Vučka in tako se je začelo to sodelovanje. Tudi prej sem dobil ponudbe in za kakšno vlogo, recimo za vlogo pri nadaljevanki o Prešernu, mi je še zdaj žal.
Odkar ste upokojeni, ste igrali v dveh filmih. Boste še v kakšnem?
Po odhodu v pokoj sem odigral v nekaj predstavah, nato se nisem več odločil za nove. Sem pa se posvetil filmu. Poleg Vučka in Srečen za umret sem igral v treh filmih, ki so še v postprodukciji, pa za dva sem dobil povabilo, tudi za Gremo mi po svoje 2, ampak sem bil takrat žal na morju in se ni izšlo. Zdaj pa snemamo televizijsko nadaljevanko, ki jo režira Marko Naberšnik.
V gledališču povratno informacijo daje občinstvo, pri filmu pa je to sam film. Ali je rezultat zelo drugačen, kot ste dobili občutek s snemanja?
V teatru in pri filmu moraš vzljubiti vlogo in ekipo, brez tega ni dobre predstave. V gledališču res dobiš odziv občinstva še, ko si vživet v vlogo. Po drugi strani pa je pri Srečen za umret minilo precej časa, preden sem ga videl v Portorožu. In to je čisto drugače. Nisem si mislil, da bom tako vznemirjen kakor v teatru. Najbolj pa bom vesel, če bo film gledan.