Odraščal med štiristo dekleti

Janez Zmazek - Žan. Glasbenik. Pogovor z njim je bil en sam vrelec rahlo nagajive, a vseeno čisto nedolžne hudomušnosti, kjer je en dovtip prehiteval drugega. A to nikakor ne pomeni, da je bilo najino srečanje poplitveno površna kanonada izgovorjenega. Niti slučajno. Bil je z neko neopisljivo čutnostjo in resnostjo prežet dvogovor dveh, ki nista »skupaj gor rasla«, a vseeno čutita drug do drugega tisto najpreprostejše in s tem tudi najiskrenejše spoštovanje. Človeško. Kaj več si človek še lahko želi?!?

»Ko je govor o definiranju naših začetkov, torej o tistem dnevu, ko smo na svet privekali, se nehote skorajda vedno spomnim nagovora nekega gospoda, starejšega, ki je bil delegiran, da s strani lovcev pove nekaj besed na poslednji poti mojemu očetu, tudi lovcu, pa je možakar začel malce nerodno, čeprav je bil njegov namen seveda najpoštenejši, o tem ni dvoma. Tako je začel svoj pogrebni govor: 'Veš, Maks, tvoja življenjska pot se je začela že zelo zgodaj!' In midva z bratom sva, vsej žalostni resnobnosti dogodka navkljub, komaj zadrževala smeh. Moja mama je bila učiteljica in naneslo je, da so bile počitnice, pa je bila na domačiji moje stare mame in sem jo rahlo do pretežno 'presenetil' s svojim prihodom na ta naš ponoreli svet in me je kar na tisti domačiji, v Zadragi pri Tržiču, povila. To so bili časi, ko so učitelje še z dekreti pošiljali službovat, zdaj sem, zdaj tja, in tako je mama službovala v Šenčurju na Gorenjskem, potem v Gabrovki na Dolenjskem, potem pa v Komendi. Tam sem tudi začel osnovnošolske klopi guliti, pa sem jih tam samo leto dni, ker je potem moja mama odločila, da bi bilo mogoče bolje, če si kakšno službo v Ljubljani poišče, da bom v Ljubljani v šolo hodil, in je za nekaj let opustila učiteljevanje in smo se v Ljubljano preselili, kjer je mama službo našla v Domu Anice Černivec, dekliški dom je bil to, in zdaj si vi mene predstavljajte, kako sem gor rasel, med 400 dekleti. Žurka, že takrat!« opiše svoje življenjske začetke in se prijetno in nalezljivo zahihita.

Jaguarji prvič brez občinstva

»Stanovali smo na Ambroževem trgu, potem smo se v Šiško preselili in mama me je videla samo za kosilo, drugače sem se naokoli podil s sovrstniki. Bil sem tiste vrste učenec, ki je najraje mimo šole hodil, ne tako rad vanjo in po valeti sem, po mamini skrbni izbiri, vpisal srednjo ekonomsko šolo. Sem se kar namučil z njo, drugi letnik, na primer, sem ponavljal, ker je bilo to takrat pač 'moderno', ampak sem se moral v Kranj tisto leto voziti. Za kazen, ki jo je moja mama, kot zgledna šolmoštrica, seveda totalno podpirala. Da ni tako ne vem kako dobro imeti mame za učiteljico, potrjujem. To pa zato, ker je bila moja razredničarka njena prijateljica, in ko sem nekoč prišel domov in me je mama vprašala, kot po navadi, ali je bilo v šoli kaj novega, sem se kaj hitro izgovoril, da popolnoma nič, a kaj, ko je že čez nekaj malega minut pozvonila na naših vratih prav moja razredničarka in njene prve besede, še preden je vstopila v stanovanje, so bile, da sem tisti dan dva šusa fasal! Pa sem bil, saj veste, kje! Že v sedmem razredu osnovne šole sem se za rollinge ogrel, ne toliko za beatle, za slednje so se bolj poštirkanci ogrevali, mi, ta problematični, smo bili pa nekolikanj drznejše trši, tudi in predvsem pri glasbenem izboru. Ko je začel Stop dodobra izhajati, je mama moja v njem našla neki oglas, v katerem je neki bend kitarista iskal, pa me je prepričala, da sem jih poklical (no, še pred tem mi je oče prvo kitaro kupil in začel sem se učiti akorde, pa prav vztrajen sem bil!), pa sva se z bobnarjem dobila v nekem bifeju in sem mu, tako, družabno ozaveščen, plačal ene tri dvojne rume in že sem bil član benda, imenovanega Jaguarji. Smo tudi nekaj malega nastopali. Spomnim se našega prvega resnejšega nastopa, ob nekem kegljišču je bilo, en zelen reflektor nam je 'ke v tintare' dobesedno žgal, ne svetil, tako da itak nisi nič videl, in po nekaj odigranih pesmih so se normalne luči prižgale, mi smo pa zgroženi opazili, da nas čisto nihče ne posluša. O, ne, pa nam to ni vzelo poguma! Nismo bili mi krivi, če nas nihče ni razumel! He, he, he … Činč (Borut Činč, klaviaturist znamenite skupine Buldožer, op.p.) je bil tudi poleg, pa so nam ga potem kaj kmalu ugrabili fantje iz zasedbe 7 svetlobnih let (nekakšnega zametka poznejših Buldožerjev, op. p.), in namerilo se je, da je kitarist Buldožerjev, pozneje, seveda, resno zbolel in je prenehal igrati, pa je Činč mene poklical in sem postal del pravljice, imenovane fenomen Buldožer. Tudi v vojsko sem šel, a mi ni bilo nič hudega, začel sem v Somborju, bil tam kuhar, pozneje premeščen v neko malo 'selašce', Kovin po imenu, kjer sem pa že kitaro pritrogal in sem v vojaškem ansamblu igral in se imel preprosto – fajn!« nadaljuje svojo pripoved.

Nori dnevi z Buldožerji

»Oženil sem se tudi v rosnih letih svojega življenja, pri 23, in po sedmih letih zakona sina pridelal in igral in igral. Z Buldožerji je bilo, milo rečeno – fascinantno neponovljivo noro. Smo nekoč v Beogradu gostovali, in ker sem imel ekonomsko izobrazbo, so me določili za blagajnika in po tistem koncertu so nam honorarje kar v gotovini plačali in nam denar v neko polivinil vrečko nabasali (ga je kar nekaj bilo!), mi smo se pa v znamenitost takratno beograjsko gostinsko, imenovano London, odpravili, a ko smo prišli na vrata tiste gostinske znamenitosti, nas je ustavil varnostnik, vratar ali karkoli je že bil, in ko nas je zagledal, nas je na kratko odslovil, potem sem mu pa vrečko, polno denarja pokazal, pa je nemudoma spremenil svoj prej odklonilni odnos do nas, z besedami: 'Dobrodošli, momci!' (Dobrodošli, fantje!). In smo potem celo vrečko kar v tisti znamenitosti gostinski izpraznili. Kot sem rekel – noro! Na koncert v Banjaluki nas je prišel obiskat neki zagrebški kritik, s svojim spačkom, in ko smo se po koncertu vračali in vozili drug za drugim, se je na nekem križišču zgodila majhna nesreča, ko je prej omenjeni gospod kritik malce preveč odsotno vozil in je naše štop luči spregledal in se je v naš kombi zaletel. Kombiju ni bilo sicer nič, njegov spaček se je pa razletel na prafaktorje. Čez čas sem dobil vabilo Don Mentonyjev (Don Mentony Band, op. p.) in sem šel malo tudi k njim, ne da bi Buldožerje zapustil, in tam se je pa naslednja pravljica moja zgodila. Dobra mrha je bil tak hit, da smo predvsem zaradi njega potem nastopali ogromnokrat, po najrazličnejših prireditvenih prostorih. Enkrat smo se iz Vipavske doline vračali in naš šofer, Pavle, je naletel na policijsko patruljo (policisti so nas sicer radi ustavljali, včasih samo zaradi preprostega firbca!) in je imel nekaj malega maliganskega pod kapo (pa nikakor ne preveč, dam roko v ogenj!) in se je hotel obvarovati pihanja (testa alkoholiziranosti), pa je začel na nas, preostale kazati, češ, Don Mentony prevažam, no, policist pa ni bil razpoložen in ga je vseeno na pihanje napotil, a je, k sreči, ravno v tistem trenutku mimo dobesedno priletel neki domačin (če takrat ni vozil dvesto na uro, naj me hudič vzame) in policisti so se za njim zapodili, Pavle jo je pa odnesel, hvala bogu!« niza opise zanimivosti in peripetljajev, ki so mu lepšali življenje tedanje in ga delali več kot zanimivega.

»Z Mitom Trefaltom smo takrat tudi imeli kar trd odnos, ker nas je nekoč želel prepričati, naj neke majice nekega pokrovitelja oblečemo, in sem mu mirno rekel, naj del tistega pokroviteljskega denarja nam nameni, pa bomo magari v samih gatah nastopili, no, pa ni bil preveč navdušen. Kakor tudi ne spet enkrat drugič, ko pa je TV-oddaja v živo potekala, pa sva z Mitom pogovor peljala in on je teve občestvu želel poudarjeno pojasniti, da to oddajo gleda zelo številen avditorij, nekaj sto tisoč gledalk in gledalcev, jaz sem mu pa navihano pribil, da je potem res velika škoda, da nismo plačani od vstopnine! Mu tudi ni bilo preveč všeč. Joj, nekega nastopa za nekaj sto bančnikov se tudi spomnim. Avditorij je bil klienteli primerno komoren in človeško zategnjen, pa sem prišel na oder in sem bleknil, 'da po navadi sicer nikoli imam treme, ampak danes, pred vami, je pa imam malo, ker sem prepričan, da vsi veste za moj minus na mojem tekočem računu', in sem led prebil. Pozneje, po mojem nastopu, se je vse skupaj seveda dodobra razživelo, tudi po zaslugi enološkega elementa pogostitve, ki je sledila, kakopak. Morja sem se nekako naužil, danes bi šel raje za kake deset dni kam v gore, kjer bi imel ljubi mir. Ljudi pa še vedno prav rad presenečam in razveseljujem (tudi do solz!), če me pokličejo, po navadi to storijo, ko gre za kakšne življenjske jubileje. Je včasih resnično ganljivo in veselo, da je joj!« pripelje svojo pripoved do konca.

Janez, naj te tvoja tako značilna, pregovorna dobrovoljnost nikoli ne zapusti. Naj ne popusti injekcija vsega tako prijazno človeško zafrkljivega in dobronamerno zezantskega, ki ti jo je stvarnik namenil že ob rojstvu tvojem. Bodi zdrav in dober in praznuj ugledu tvojemu primerno: s prijatelji, ob žlahtnosti česa tekočega in ob – glasbi, ki je bila, je in zelo verjetno tudi bo tvoje življenje. To, da si enkraten in nenadomestljiv, to pa itak že vrabci po vejah čivkajo. In še hudimano prav imajo! Vse najboljše, prijatelj dragi!