Sredi maja je prvič postal očka glasbenik Uroš Perić, z izbranko Urško Kacbek sta dobila prvorojenca Nikolo. »Lovila sva se in bila nerodna, tako kot vsi, ki prvič postanejo starši,« o prvih dneh z novim družinskim članom pove Uroš. »A vaja dela mojstra in naučila sva se veliko stvari. Zdaj Nikolo že sam umijem, mu zamenjam plenico in podobno. Pa tudi obe stari mami sta vedno pri roki, saj redno prihajata k prvemu vnuku. Pomoč nadvse ceniva in sva hvaležna, a mama je le mama. Zdaj je Urška najpomembnejša v dojenčkovem življenju in to sem vzel kot dejstvo, kot nekaj, kar je določila narava,« se nasmehne Uroš. V prvih dveh mesecih, odkar so družina, je priden bolj kot kdaj prej v življenju. Psihično in fizično stoji ob strani mamici, pospravlja, nakupuje, kuha. »Te stvari sem, vsaj nekatere, znal že prej, ampak je bila vedno pri roki in za potuho moja mama. Zdaj pa je druga pesem,« prizna.
Uroš doda, da je njegov sinček sicer zelo priden dojenček. »Ne joka veliko in zelo rad je, to ima očitno po meni. Najhuje je bilo prve dni, ker se ti bioritem in življenje povsem spremenita in nisi pripravljen, da ni več mirnega spanja, na vsake dve ali tri ure se zbudiš. Vse se vrti okoli Nikole in sprva je bilo res utrujajoče. Da ne govorim o lulanju! Če verjamete ali ne, lula tudi dva ali tri metre daleč,« se zareži na vsa usta.
Zraven tudi pri porodu
Zraven je bil tudi pri porodu: ko je prerezal popkovino, pravi, je bila to zanj res posebna izkušnja. »Temu pravim pozitivni šok. Roki sta se mi tako tresli in tako me je bilo strah, da sem čisto odrevenel in še v nezavest nisem mogel pasti. Ko so mi Nikolo potem dali v naročje, sem ga tako nerodno držal, da sem v roke dobil krče. Ne veš, kje in kako prijeti, vsi starševski tečaji ti izpuhtijo iz glave. Srečen sem tudi, da sem prvič v življenju videl žrtvovanje v takšni obliki in obsegu. Ženske so zares čudež. Po tem, kar sem doživel, menim, da je porod nenormalna bolečina. A o tem nikoli ne govorijo, ker pozabijo že čez nekaj mesecev. Ne vem in ne razumem, kako, a tako je.« Izjemno hvaležen je tudi ginekološkemu oddelku celjske porodnišnice in ima za zaposlene kopico dobrih besed. »Vsi so bili prijazni, so pomagali, zelo so profesionalni in strokovni, od zdravnikov do sester, babic … Še posebna zahvala pa gre doktorju Jakobu Korenu, ki je srčno in prijateljsko bdel nad mojo Urško vso nosečnost.«
Mladi starši zdaj, med drugim, skupaj celo hujšajo. Med nosečnostjo namreč kilogramov ni pridobila le mamica, ampak tudi očka. Čeprav prej ni jedla veliko, je dobila velik apetit, pa tudi želje in okus niso bili ravno dietični. Uroš tako ni le kuhal, ampak kot že siceršnji gurman tudi pridno pomagal jesti. »Na koncu je bilo tako, da sem bil tudi jaz že videti kot zgodnja nosečnica. Kilogrami gredo gor hitro in potiho, dol pa …« Odkar je oče, je začel tudi delati in po enomesečni odsotnosti spet koncertirati. Sprva se je bal, ali bo Urška zmogla sama, a je bil strah odveč. »Stvari se uredijo kar same, ne da bi se povsem zavedal,« meni. Zanimivo in presenetljivo pa je tudi, kako se fantič spreminja. »Ob rojstvu je bil podoben meni. Moj nos, usta, ušesa. Bil je veliko temnejši od mame, pravi izrezani jaz. Zdaj pa se spreminja, vsak dan je drugačen. Zdaj ni podoben več nikomur od naju, ampak samemu sebi. No, pa saj je tako tudi prav, mar ne?« se še nasmehne ponosni očka.
