Marta Zore. Glasbenica. O pogovoru z njo lahko mirne, čiste duše zapišem, da je bil zagotovo najeksplozivnejši od vseh, kar sem jih letošnje poletje udejanjil v sklopu naših rojstnodnevnosti. V njem je misel, ki je orisovala posamezno dejanje, resnično prehitevala misel, beseda besedo, dovtip dovtip in strast drugo, prav nič manjšo strast. Toliko doživetega in izpovedanega je tako rekoč nemogoče ujeti v tale moj (pre)kratki zapis. »V času mojega rojstva je še delovala neka mala porodnišnica tudi na Laborah pri Kranju, zdaj je seveda ni več. Tam me je mati rodila. Z Magdo, dve leti mlajšo sestro, sva si bili v zgodnjih otroških letih neprestano v laseh, veliko bolj kot z devet let mlajšo Rahelo. Sem ju prav z veseljem komandirala, vse dokler se ni Magda odločno postavila zase in mi je to tudi pokazala v bitki, v kateri je ona uporabila metlo, jaz pa največji mamin škorenj, kolateralna škoda so bila pa steklena vrata. Potem je bil mir, medve sva pa še danes najboljši prijateljici,« se nasmehne Marta.
»Stanovali smo tako rekoč v puškarni, v tovarni, kjer so izdelovali strelivo, in komaj sem čakala, da je prišla ura, ki je pomenila konec šihta, in sem pred vhod prinesla pručko, pa sem pela, ljudje, mimoidoči, so mi pa kak krajcar dali, pa bombon tudi. Pevsko-glasbeno-slikarska rodbina smo, Zoretovi, oče je kitaro igral in pel, dedek je tudi pel, jaz sem bila samo logično nadaljevanje vsega tega,« pove Zoretova. »Živahna, kot sam vražič, sem vsaj tri kolesa dodobra stolkla v cestnih dirkah in po vseh drevesih me je bilo dosti. Imeli smo verando in mularija, nabrita, kakršna smo bili, smo se domislili in smo na skoraj nevidno vrvico navezali denarnico pa čakali, da je kak naivnež prišel in jo poskušal pobrati. Nedolžne šale, nič drugega. Ni bilo krožka, ki ga v osnovni šoli ne bi obiskovala, celo streljala sem, državna reprezentantka v teku na kratke proge sem tudi bila, na koncu šolanja na primarni stopnji sem imela že svojo prvo slikarsko razstavo, uprizorila pa sem tudi pravi pravcati koncert samospevov, saj sem takrat že igrala orgle in vodila mladinski cerkveni pevski zbor.«
Učenka Andyja Arnolda
Marta Zore se je nato vpisala na oblikovalsko srednjo šolo v Ljubljani, hkrati pa še na glasbeno šolo v Kranju, kjer je v rekordno rekordnem času uspešno opravila z nižjo glasbeno izobrazbo, tako v solo petju kot tudi klavirju, poleg tega pela v tamkajšnjem mešanem oktetu, kar je pomenilo precej nastopov doma in v tujini: »Takrat je bilo naporno, zato sem kaj hitro pustila oblikovalsko-izobraževalne vode in se vpisala direktno na srednjo glasbeno in baletno šolo, na Vegovi, v Ljubljani, tri smeri: solo petje (pri profesor Strgarjevi, s katero se nisva, pa nisva ujeli), klavir, pa še saksofon, tega pri meni zelo ljubem, žal prekmalu preminulem profesorju Andyju Arnoldu.«
V srednji šoli se je rodila tudi velika ljubezen: »Že v prvem letniku sem opazila Mirana Juvana, takrat slušatelja drugega letnika, ki je, ne vem, no, t'ko ž'vo je gledu', zanimiv mi je postal pa predvsem zaradi odličnega igranja na klavir pa tudi, ker se ni ne vem kako metal za mano, tako kot večina drugih. Rekla sem si, ta bo moj, in je tudi postal, saj sem potem z njim preživela dolgih 18 let in pridelala sva sina Mihaela, mojega Miho, na katerega sem izjemno ponosna.«
Že zgodaj se je preskusila na odrskih deskah, in to z inštrumentom: »Razganjalo me je od ustvarjalnega naboja, nekega večera sem se celo odpravila v takratno polpoklicno Prešernovo gledališče v Kranju in dodobra presenečenemu režiserju Lojzetu Domanjku jasno in glasno izrazila svojo vročo željo po odrskem nastopanju. Tako sem ga preparirala, da mi je nemudoma zaupal glavno vlogo v predstavi Androkles in lev, v kateri sem potem igrala saksofon. Veliko smo gostovali, moj Miran je počasi odšel na služenje vojaškega roka, v Bjelinjo, kamor sem se cijazila dolgih 13 ur, natančno 13-krat sem ga obiskala. Tam je igral v vojaškem ansamblu, jaz sem k njemu prišla kot neka fina dama, z vokmenom v ušesih, pa sem hitro zapopadla tamkajšnji melos in večer po svojem prihodu že z njimi prepevala.«
Z Miranom sta po njegovi vrnitvi ustanovila skupino Can-Can, v kateri so bili še Miranov brat Marko Juvan na bobnih pa Božo Bohinc, brat nekdanjega ministra Rada, ter Zoran Potočan na bas kitari (danes je Zoran eden najboljših slovenskih opernih pevcev basistov), Martin sopevec je bil pa Dominik Kozarič: »Nastopali smo kar naprej, non stop, po treh, štirih letih smo se pa razšli, Miran je dobil zelo mamljivo ponudbo za igranje, profesionalno, v Švici, jaz pa tudi nisem križem rok doma sedela in sem se z zasedbo C'est la vie podala na trnovo pot, tudi v tujino. Z Miranom sva mislila, da bo ta najina avantura trajala le nekaj mesecev, raztegnila se je na tri leta. Dobesedno lovila sva se po Evropi, da sva bila lahko vsaj malo skupaj. Jaz sem prepevala tudi na ladjah in tam sem pridobila izredno pevsko kondicijo, saj sem nastopala tudi po trikrat na dan. Pri neki menjavi ladje, ko smo na eni končali svoje delo in se je bilo treba na drugo vkrcati, smo komaj ujeli odhod, se je zgodilo, da smo z našim kombijem v zadnjem trenutku čisto po filmsko poleteli na že dvigajočo se vhodno ladijsko rampo. Noro, res.«
Operna kariera
Po vrnitvi domov je bila Zoretova takoj sprejeta v zbor ljubljanske Opere, s kolegico Olgo Gracljevo je nemudoma začela pripravljati vlogo Olimpije za avdicijo za Hoffmanove pripovedke in jo nato uspešno opravila ter premierno nastopila z Janezom Lotričem. Vloga je sledila vlogi, na akademijo za glasbo je pri Gracljevi študirala solo petje: »V meni je vse vrelo, želela sem si vedno novih znanj in spoznanj in akademija mi je postal nekako preozko življenjsko in predvsem izrazno polje, tako da sem kmalu odšla med svobodnjake, spisala, kot kompletna avtorica, skladbo Še si tu, se z njo prijavila na festival Melodije morja in sonca in kar – zmagala. To mi je seveda dalo poleta, na vrsto pa je prišel tudi moj življenjski projekt, če se malo pohecam, imenovan – moj Miha. Še dva dni pred porodom sem, sicer zelo štorasto, skakala s saksofonom po portoroškem odru, tako da Miha nekaj časa ni prav dobro prenašal, če sem saksofon vzela v roke, potem ga je pa vzljubil in z njim danes seveda nima nikakršnih težav. Po porodu sem se dokaj hitro vrnila v glasbeno produkcijo, s sestro sva ustanovili lastno založbo in nastal je projekt Zvonček, komplet sedmih CD-jev, na katerih je moja avtorska glasba, namenjena izobrazbi otrok, tudi mojega Mihe. Prirejala sem delavnice, k sodelovanju povabila nekaj deset najboljših slovenskih glasbenikov, tudi Gojmirja Lešnjaka - Gojca, zdaj pa pripravljam različico, ki bo malce drugačna, v animirani obliki, namenjena pa nemško govorečemu trgu.«
Sčasoma si je Zoretova omislila kar lastni studio, bila pa je dejavna tudi na drugih medijskih področjih. »Do solz me je ganila prigoda, ki smo jo pripravili skupaj z Borutom Veselkom, v njega dni kultni TV-oddaji Odklop. Slepi fant si je zaželel, da bi me spoznal, in Borut mu je to željo izpolnil, kamere so čakale v prostoru, kjer je ta fant poslušal mojo pesem Še si tu z neko svojo prijateljico, pa sem v prostor vstopila jaz, deklica je utišala CD-predvajalnik, jaz sem pa sem nadaljevala pesem, tako, v živo, in vsi smo bili ganjeni. Neponovljiva izkušnja.«
Marta Zore je odvisna od zvokov, ki so lahko tudi tišina: »Ja, v gorah se rada naužijem tišine, ki je ravno pravšnji nadomestek za množico zvokov. Zvokov, ki me spremljajo, odkar se zavedam same sebe. Zvokov vsega lepega in dobrega. Zvokov, katerih poustvarjalnost, izraženo v petju, poskušam prenesti tudi na svoje slušatelje v pevski šoli, ki jo vodim. Kar veliko sem jih tako dobro poučila o vseh pasteh in o vseh skrivnostih solopetja, da so uspešno opravili zahtevne avdicijske nastope tudi v tujini, tudi v segmentu muzikala. Kar malce sem ponosna na vse to. Sem, priznam!«
Draga Marta, verjamem, da je tudi tebi, poleg vsega, pomembno še zdravje, kot osnova za vse drugo. In jaz ti ga privoščim, v izobilju. Vse dobro iz mojega srca! Direktno v tvoje ogromno, tako občutljivo srce!
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:
Slaščičarna Maxi
Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.
Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa
