Devetindvajsetletna Domžalčanka je ponosna lastnica številnih naslovov s fitnes in bikini tekmovanj, med največje uspehe pa šteje zmago na svetovnem prvenstvu zveze IBFF. Naja Čorič, ki se s fitnesom ukvarja deset let, je uspešna osebna trenerka, ki rada dela z ljudmi, najbolj vesela pa je, ko jim pomaga priti do želenih ciljev. »Vsak posameznik je zame izziv, zato me preoblikovanje telesa tako zelo navdušuje. Fizična preobrazba je seveda ključnega pomena pri mojem delu, sem pa najbolj vesela, ko vidim, da ljudje postanejo samozavestnejši, zadovoljnejši, srečnejši in se dobro počutijo v svoji koži,« nam je zaupala Naja, ki se tekmovanj udeležuje zadnja štiri leta. Minulo leto se je pripravljala za kategorijo body fitnes, kjer je mišična masa ključnega pomena, a se je odločila ostati v bikini kategoriji, ker ji je veliko bolj všeč lepo oblikovano ženstveno telo, zato se lani tekmovanj ni udeležila. »Pozimi sem se morala pripravljati malo drugače kot vsi drugi, ki pridobivajo mišično maso, in si letos želim zopet stopiti na oder,« pravi Naja, ki ji vadba pomeni vse, zato se z njo želi ukvarjati vse življenje.
Beg pred realnostjo
»Veseli me veliko stvari. Imam ogromno idej in premalo časa. Trenutno mi največ časa vzamejo osebna trenerstva. Treniram predvsem dekleta, ki si želijo imeti lepo oblikovano bikini postavo, ukvarjam pa se tudi z izdelavo tekmovalnih kopalk. Letos sem začela pripravljati poletne modele bikink, ki jih bo lahko na plaži nosila vsaka ženska,« ponosno pravi Naja, ki pa ni bila vedno tako srečna in zadovoljna sama s sabo. Pred leti se je namreč borila z eno najpogostejših motenj hranjenja v današnjem svetu – anoreksijo. »Zbolela sem pri sedemnajstih letih. Pri tej bolezni gre za nekakšen beg pred realnostjo in okupacijo s štetjem kalorij. Po dveh mesecih prisilnega hranjenja sem končno dojela, da bom morala jesti tudi doma, če želim končati zdravljenje v bolnišnici. Pri odhodu sem imela 43 kilogramov, kar je bilo še vedno premalo, in ker nisem želela pridobiti telesne maščobe, sem se odločila, da pridobim mišično maso,« se enega najhujših obdobij v svojem življenju spominja Naja, ki je takrat sicer začela trenirati z osebnim trenerjem, a ni upoštevala njegovega načrta prehranjevanja.
Bala se je hrane
»Kar nekaj let sem pridno trenirala s prenizkim kaloričnim vnosom, ker sem se bala hrane oziroma tega, da če bom začela jesti, se bom zredila, in napredek je bil zelo počasen. Prehranjevati sem se začela počasi in previdno, na začetku sem bila na beljakovinski dieti, potem sem dodala maščobe, pozneje še kompleksne ogljikove hidrate. Zdaj si brez slabe vesti privoščim tudi pico in čokolado,« z nasmehom pravi svetlolaska, ki je prestala pekel, danes pa s svojimi nasveti pomaga dekletom, ki imajo podobne težave. »Žal pa ne morem pomagati vsakomur. Včasih vložiš ogromno energije v ljudi, ki se jih ne da premakniti oziroma jim določene stvari ne moreš dopovedati, in potem se raje popolnoma umaknem, ker me začne vse skupaj obremenjevati,« pravi Naja, ki na preteklost gleda kot na nekaj, kar ji je bilo namenjeno. »Čeprav so bili to težki časi, brez tega danes ne bi bila to, kar sem,« dodaja.
