Na startu: Cedevita. WC. Ogrevanje. WC. Gasilsko fotografiranje. WC.
0–3 km: Petkrat preverim, ali moje slušalke sploh delajo. Zaradi bojevniškega bobnanja, navijanja gledalcev in skupinskega odštevanja ne slišim svoje glasbe, čeprav imam glasnost na maksimum. Po slabem kilometru, ko se dogajanje malce umiri, vendarle ugotovim, da vse dela, kot je treba. Pred Delovo stavbo me pričaka skupina sodelavcev in sodelavk, najglasnejša je Barbi. Vzhičeno jim pomaham. Pred maratonom sem jim govorila, da ne bi slučajno prišli navijat, ker mi bo nerodno. V resnici jih je bilo zelo lepo videti. Sploh, ker nisem čisto verjela, da bodo res prišli ob traso.
3–6 km: Dunajska je, če se ne pelješ z avtom, res tako dolga? Očitno. Od kar sem jo pretekla, nanjo nikoli več ne bom gledala z enakimi očmi. Ko zavijemo na Parmovo, od nekod pride gospodična v sivo-rumeni opremi in me pocuka za rokav. Iztaknem slušalko in se ji nasmehnem. »Razturaj danes!« mi reče in odbrzi naprej. Bralko kolumne, ki me je tako lepo spodbudila med tekom, naprošam, naj se mi javi, da bom vedela vsaj njeno ime.
6–9 km: Glasen smeh, ko se mimo mene pripelje ogromen, debeli zajec – na rolerjih. Izvirnost pri oblikovanju kostumov za maskote res ne pozna meja. Odmislim, da po malem že čutim svoje kolke.
9–12 km: Kar na desetki sem že? Kako? Pa še spomladi, ko sem se udeležila teka za ženske, sem si v cilju rekla, da če bi mi kdo rekel, naj grem še en krog, zagotovo ne bi šla. Še vedno se trudim odmisliti, da po malem že čutim svoje kolke.
12–15 km: Skupina kakšnih osmih otrok (najmanjši je stal še ob podpori mamice) mi da petko. Ko ob cesti, nekje v Dravljah, zagledam še moji Petro in Uršo, me prvič med maratonom zaskelijo oči. Kar med tekom ju objamem, Petra z mano odteče par deset metrov, zraven glasno ploska in vpije: »Dajmo, dajmo!« Nisem si predstavljala, koliko pomeni, če ob progi zagledaš znan obraz. Sprijaznim se, da pač čutim, kje imam kolke.
15–18 km: Av, kolki, av. Gangam style?! Wtf?! Kako se je pa to znašlo na moji playlisti? Kje je gumb za prestavljanje? Av, kolki, av. Tale cesta ob živalskem vrtu je pa res brezvezna. Av, kolki, av. No, fajn. Še mimo mojega zobarja se teče. Da me ja vse mine! Av, kolki, av.
18–21 km: Kolkov ne čutim več. Smešno mi je in na jok mi gre obenem. Kaj vse se začne človeku pojati po glavi, ko je utrujen. Recimo, kako ponosna bi bila mami, če bi me videla, kako tečem skozi cilj. Skoraj začnem hlipati. »Okej, Maja, dovolj. Prišparaj energijo, boš jokala, ko bo konec,« možgani v obupu začnejo opozarjati srce, naj že neha biti tako preklemansko občutljivo. Par deset metrov pred ciljem pospešim korak. Stric, ki me je čakal ob ciljni črti, glasno navija, pa ga zaradi slušalk v ušesih ne slišim.
Na cilju: V roke mi potisnejo vodo, okrog vratu mi obesijo medaljo. Ne dojemam še, kaj se dogaja, niti hvala ne izustim. Na licu začutim prvo solzo, nato se ulije. Sesedem se na travo. Ko zagledam prijatelje, ponovno bruhnem v jok. Nato pa objemanje in kričanje in objemanje.
Ljubljanski maraton, hvala za nepozabno izkušnjo. Se vidimo naslednje leto!
