Oče ji je pri osemnajstih
 kar sam prižgal cigareto

Igralka. Pa še kaj več. Veliko več. Če v Ajdovščino, v kino, ne bi prišel (med drugimi) znameniti film Dr. Živago, bi bila Lara zagotovo Dilajla, ker je bila njena mamica tistihdob dobesedno nora na Toma Jonesa in na njegovo istoimensko pesem. »Pravijo, da sem se prismejala na svet, ne prijokala,« pove Lara in doda, da je bil njen vrli oče, ko jo je zagledal, novorojeno drobceno dojenčico, kar malce razočaran. »A to je to?« je zmedeno vprašal Larino mamo, ona pa mu je odvrnila: »Ma kej pej si ti mislu, de bo 2 metra velika, al kuoha?!« Pa sta bila zmenjena.

Povedala čisto vse, kar ji je ležalo na duši

Larino predšolsko obdobje je potekalo na dvorišču. Mati jo je hotela kot edinko malce socializirati in jo je med drugim učila (bila je učiteljica), da mora vse deliti s prijateljčki. No, Lara, gajstna, kot je že takrat bila, je nekega dne pobasala vse banane, ki jih je mama prinesla domov (bilo jih je za okoli dva kilograma), in jih razdelila med vrstnike. No, potem se je mama Bojana lotila individualizacije svoje radodarne hčerke in ji razložila, da vsega ne gre jemati dobesedno. »Takrat sem bila kot Cigan, povsod me je bilo dosti, le doma ne,« pove Lara. »Bila sem tudi strašansko odkrita in sem vedno na glas povedala čisto vse, kar mi je ležalo na duši. Posebno ob kakšnih obiskih me je mama brcala pod mizo, ko sem kaj preveč iskreno jezikala, a ji nisem ostala dolžna in sem, spet na glas, izrazila nestrinjanje s tem njenim rahlo vzgojnim podmizobrcanjem, rekoč: 'Ma, mama, hejni me rukat, de povjem du kuonca,'« razloži.

V osnovni šoli je bila hiperaktivna. Obiskovala je dramski krožek (»Ma, jest sem že takrat vedela, da bom igralka,« pove), Orfejev šolski ansambel, plesala pri folklori (»Ma, ker takrat ni bilo nobene druge plesne dejavnosti pr ns, u Ajdušni,«), pela v dveh zborih, v šolskem in v tistem, ki deluje pod okriljem glasbene šole, kjer je obiskovala ure klavirja. »Jest sem vedno želela peti sopran in sem se vedno postavila med soprane. Ma, puolej je zborovodkinja poslušala, jen ji nekej ni štimalo, pa me je počasi, postopoma premeščala, najprej v 2. glas in končno sem pristala med basi, pardon alti. Pa mi to basiranje žensko ni prav nič dišalo, veste?« pove tako hudomušno, da je smeh čisto blizu. »V dramskem krožku smo igrali neko igro, kjer nastopata tudi dve sestri, ta dobra pa ta zlobna, in jaz sem bila tista ta druga, ono, prvo, ta dobro, pa je igrala moja prijateljica Tanja in je dobila tak prelep kostum, plašček prelepe modre barve z belim kožuščkom robljen. In sem bila tako nevoščljiva za ta njen kostumski plašček, da se mi ni bilo treba ne vem kako pretirano truditi pri vživljanju v tisti zlobni lik. No, za moj 30. rojstni dan mi je pa Tanjina mama prinesla v dar točno tak plašček, kot ga je imela v tisti predstavi Tanja. Solze ganotja so kar same tekle, ko sem ga dobila,« opiše eno od življenjskih presenečenj.

Upornica

Gimnazijo obiskuje v Ljubljani, kamor so se preselili, in sicer poljansko. V prvih dneh ima kar nekaj težav zaradi primorskega narečja, v katerem se spontano izraža, a trmasto-vztrajno nepopustljiva, kakršna je od pamtiveka, kaj hitro postane urednica gimnazijskega glasila Mladi Poljanec in ta glavna, ko je treba pripraviti kakšno razredno kulturno proslavo (»Hja, takrat pa nikogar več ni motilo moje narečje. Je pa res, da sem ga tudi sama malo omilila,« pojasni), tudi upornica brez razloga (»V nasprotju z današnjimi časi, ko sem upornica z razlogom,« doda), kar se odrazi v njenem takratnem načinu razmišljanja. »Ko se bom naučila, se bom javila! Zakej bi vi meni določali, kdaj bom jaz kej vprašana?! Hlavnu je, de jest znam, kej ni taku?« je njeno takratno geslo. »Moj najdrznejši srednješolski dosežek je bilo slovito špricanje, in moja mama je kot cankarjanska mati nenehno hodila v šolo podajat najrazličnejša opravičila, ki so me potem nekako rešila najhujšega,« pove z neskončno hvaležnostjo do mame.

»Ma, ja, sem probala ciharet; ker je bil moj oče kar strog, je bil pravi čudež, ko mi je po dopolnjenem 18. letu, na maturantskem plesu, kar sam prižgal cigareto in mi na srce položil, da se lahko z njo tudi zadavim. Pa se nisem, ker mi potem, ko so mi bili nekako požegnani od očeta, sploh niso več dišali ti frdamani cigareti,« opiše prvo srečanje s tobakom. Po končanem srednješolskem drilu se poda na sprejemne izpite na novinarstvo in AGRFT, a jih na novinarstvu naredi, na AGRFT pa takrat ne, saj ji to prepreči gimnazijska »francozarca«, ki jo vrže, tako da mora Lara na popravnega, a jo spet vrže. Tako poskuša eno leto poslušati predavanja na novinarstvu, a ker med njimi praviloma zaspi, vse skupaj pusti in že naslednje leto opravi sprejemne na AGRFT. Tega sploh ne more verjeti, in ko telefonira mami, da bi ji povedala o svojem podvigu, so njene prve besede: »Ma, kej, ma si dvakrat pohledala, če je res?!« Postane igralska pripravnica v izobraževanju, od goriškega teatra prejme štipendijo in začne se popolnoma drugačno življenje, tisto, o katerem je Lara sanjala že od nekdaj. Akademijo konča dobesedno z levo roko (pa to ni ne mišljeno ne zapisano v kakršnem koli slabšalnem tonu!), talentirana, kot je, in potem se začne njena profesionalna karierna pot. Gledališče, kaj kmalu tudi drugi mediji.

»Najprej sem na televiziji delala neki turistični kviz pa oddajo Povabilo na ples, to kar nekaj sezon, potem pa sem dobila neposredno vabilo ljudi iz mariborskega teve studia slovenske nacionalke in začela delati festival Vesela jesen. Takrat je že kar takoj sledila malce stresna situacija, ko se nisem mogla sprijazniti s scenarijem, ki ga je napisal sicer odlični komediograf Tone Partljič. Ni mi šel dol, pa mi ni šel, pa sem odgovornim rekla: 'Prosim za Tomaža Letnarja kot scenarista, jaz zanj zastavim moj celotni honorar!' Pa so me poslušali, čeprav so kar fino trepetali, kako to povedati Tonetu, no, pa se je na koncu vse naravnost fenomenalno izšlo in sem to prireditev, ki je danes žal ni več, vodila kar petkrat. Tam so me videli in slišali tudi člani naše perfektne glasbene zasedbe Prifarski muzikanti, pa sem začela sodelovati še z njimi na njihovih celovečernih nastopih. Lepo je bilo, oboje je bilo več kot lepo,« hiti, da jo komajda dohajam.

Peče odličen burek

»Moj največji življenjski uspeh je, da sem ob vsem tem raznoraznem početju še vedno ostala tista otročje dobra – jaz, Lara,« pravi ponosno. »Spečem naravnost odličen burek, rada pojem, tudi dalmatinske pesmi, ki me jih je z vso nežnostjo naučila moja stara mama, Dalmatinka po rodu, pa tudi kakšno partizansko vžgem, teh me je učil oče, tudi slovenske narodne, te je znal čisto vse, čeprav je po rodu Srb,« razlaga s takšno vnemo, da se skoraj kadi okoli naju. »Če boš živel po pričakovanjih drugih, boš vedno zrl v ogledalo, ne da bi v njem videl samega sebe – to je moje življenjsko vodilo, eno izmed njih,« doda še skoraj v isti sapi.

Lara, živi in ustvarjaj po svoje, na samo tvoj, srčno priljuden način, in razveseljuj množice nas, ki te imamo preprosto radi. Natanko takšno, kakršna si. Enkratno in neponovljivo. Vse najboljše, iz srca, draga Lara.

Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:

Slaščičarna Maxi

Vinka klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.

Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa