Obrazi breze, hrasta in bukve

Ste kdaj pomislili, kakšen obraz ima drevo? Kako bi se breza kremžila? Če smo še tako stvarni in ne verjamemo v energije in fantazijske sile, drevesu ne odrekamo njegove lepote in veličine. Gozd je bil po pravilu stare zdrave kmečke ekonomije rezerva, ki se je niso dotikali, dokler ni pogorela domačija ali pa so gradili nov kozolec. Del lesa ali gozda so prodali tudi za dolgove, davke, da svet ni šel na boben.

Oblikovalka, aranžerka in slikarka, 48-letna Meta Jarc iz Šentvida pri Lukovici, je lani naslikala 50 obrazov dreves.

Iz debel posameznih vrst je poskušala s čopičem priklicati smeh bukve, zaspanost in milino breze, moč in stabilnost hrasta pa hudomušnost kostanja, klenost oreha in žejo vrbe ob vodi.

Nedavni Ljubljanski maraton je morda res pokazal, da se vse več ljudi ukvarja z rekreacijo, vse več jih teka po parkih in pešpoteh, a to še ne pomeni, da se vračamo k naravi. Pristni stik z gozdom in posameznimi drevesi izgubljamo. V času mojega in slikarkinega otroštva so bila v bukovo kožo izrezljana srca s kraticami dveh zaljubljencev ali s puščico prebodeno srce nekaj običajnega. Še danes zlahka najdem štiri zareze, ki jih je v debelo bukve, ki je rasla ob njivi, zarezal ded, ko sem imel štiri leta. Pipec v žepu zdaj nosijo le še stari sadjarji in čudaki, drevesni hieroglifi, grafiti, gozdni action painting že davno ni več v modi.

»V vsakem obrazu sem poskušala ujeti energijo, ki jo posamezno drevo nosi s seboj,« nam je povedala Jarčeva na kratkem sprehodu po galeriji izjemno urejene in ohranjene Menačenkove domačije v Domžalah, kjer je razstavila 30 drevesnih podob.

Ko opazujemo sliko breze in njen zaspan pogled, nas zanese nekam daleč v ruske tajge, kjer raste ta drevesna vrsta. Brezovi gozdovi ob brezvetrju menda ustvarijo najlepšo tišino. Javor je naslikala s klobukom: »Javor je pomirjeno drevo, tiho, tudi meni daje notranji mir.«

Zanimiva je bodika, ki ji pravimo tudi božje drevesce. Hruška svoja napeta lica hudomušno, kot kakšna razposajena kmečka deklina, nastavlja soncu. Jesenu je dodala vzvišen, rahlo zagoneten obraz, pri čemer podoba gladkega debla deluje precej falično, strumno stoječe.

Priznava, da ji je najbližja bukev, kjer iz zavito zaraščenega debla kuka zvedavi dekliški obraz.

Mačistični obraz oreha, ki ga je umetnica naslikala s koreninami in rjavimi, okroglimi lupinastimi plodovi, je poleg omenjene bukve in breze njena najbolj tenkočutno predstavljena podoba. Ob koncu obiska v galeriji stare kmečke Menačenkove hiše z ohranjenim lesenim podom in črno kuhinjo smo na steni uzrli obraz kostanja, ki nam prav zdaj ob sprehodu skozi prestolnico zadiši izza vogala.

Mogočni kostanj zaradi svojih velikih listov, okusnih plodov in bodečih hišk pogosto nastopa v ljudskih pripovedkah in ugankah. Ni mi čisto jasno, zakaj je kostanj v zgodbah praviloma povezan z otroki. Tudi Jarčeva je na njegovo deblo naslikala otroške obraze, ki lebdeče spijo in morda predstavljajo sanje. Razstava z naslovom V poslanstvu dreves je v Menačenkovi hiši na ogled do 20. novembra.