V Savinjski dolini je vse pripravljeno za začetek obiranja hmelja, nekoč zelenega zlata, ki je hkrati, kot pravijo, začimba in ena ključnih surovin pri izdelavi piva. Čeprav je hmelj v preteklosti izgubil svoj sijaj, mnogi ga zato že dolgo ne imenujejo več zeleno zlato, pa vse kaže, da bo letošnja sezona ena boljših. V Sloveniji se danes s hmeljarstvom ukvarja še 136 kmetov, ki imajo večino hmeljskih nasadov zasajenih v Savinjski dolini. Začetek obiralne sezone vsako leto naznani tudi tradicionalni, letos že 52. dan hmeljarjev v Braslovčah, ki je slavnostni dogodek in veselica obenem. Pripravljajo ga člani Turističnega društva Braslovče, pivo pa ta dan tudi v Savinjski dolini teče v potokih. Na ta dan na predlog Društva hmeljarskih starešin tudi uradno imenujejo in slavnostno razglasijo ime novega hmeljarskega starešine in hmeljarske princese, katerih naloga je predvsem promocija hmelja doma in po svetu. Letos je mačka, pripomoček, s kakršnim so nekoč privzdigovali hmeljevke, od Jožeta Ribiča prevzel Ivan Janko Bizjak iz Gotovelj, hmeljarska princesa pa je postala njegova sokrajanka Barbara Bosnar – ta je od lanske princese Eve Bizjak simbolično prevzela škaf, v kakršnega se je nekoč obiral hmelj.
Še preden pa se začne ta veseli del, ko se ob taktih glasbe vsi zavrtijo na plesišču – mimogrede, letos je za zabavo skrbela Tanja Žagar s svojo spremljevalno skupino Avantura –, pa se je skozi Braslovče vila povorka, v kateri so sodelovali mladi, ki so prikazali, kako so hmelj obirali pred pol stoletja in več in kako obiranje poteka danes, ko večino težkega dela namesto rok opravijo stroji. Življenje na kmetijah nekoč res ni bilo lahko, da je veliko savinjskih kmetij in hmeljarjev propadlo, pa je bila kriva tudi politika, saj so fantje dobivali službe v kombinatih pod pogojem, da so njihovi očetje dali zemljo v najem državi. Tisti trdni Savinjčani, ki se volji politike niso uklonili, pa so do prihoda prvih obiralnih strojev leta 1970 ohranjali tudi tradicijo ročnega obiranja hmelja. Čeprav je bilo to delo zelo naporno, ga je spremljalo tudi veliko radosti. Navsezadnje se je tako med mladimi spletlo veliko ljubezenskih vezi in veliko deklet, ki so v Savinjsko dolino prišle dobesedno s trebuhom za kruhom, je v dolini zelenega zlata kar ostalo. Pa danes? Danes se peščica še potrebne delovne sile v Savinjsko dolino pripelje z dotrajanimi kombiji z romunsko registracijo, Romuni pa namesto košar in vreč za shranjevanje hmelja s seboj v hmeljišča jemljejo – mobitele.
Mnogi tako priznavajo, da se jim za starimi časi, ko so v Savinjsko dolino prihajale mikavne mlade obiralke iz hrvaškega Zagorja, kar precej toži. Čeprav so se za mičnimi obiralkami ozirali tudi že poročeni možje in gospodarji, kar je bil razlog za kakšen ogenj v strehi, pa je bilo po svoje prijetno. A tistega juhuhu, obiralke so tu danes ni več slišati in se ti časi tudi nikoli več ne bodo vrnili. Ostali so le spomini, ki jih mladi poskušajo ohraniti.
