O politiki se ne pogovarja, ker, kot pravi, to ni zdravo

Glasbenik Andraž Hribar, ki nas zapeljuje s svojo kitaro, živi za glasbo. Čeprav mu ne pomeni glavni vir dohodkov, dobiva številne nagrade. Osemintridesetletnik je nedavno s pesmijo Po čem diši ta dan zmagal na Slovenski popevki. Ko se dobiva v ljubljanskem športnem centru Millenium, najprej vprašam, po čem diši ta dan: »Po pomladi. Malo zgodaj, ampak sem optimist.« Preden se bo začela pomlad, bo Andraž svoj najljubši šport, to je tenis, igral v dvoranah. Sicer pa meni, da se glasba in šport prepletata: »Gre za odnos do telesa in duha. No, pa še teniški lopar je lahko zelo podoben kitari,« se nasmehne.

Strastni žurer

»Tenis je zame sprostitev in hkrati izziv. To je večna bitka s samim sabo in nasprotniki. Nikoli nisi tako dober, da ne bi mogel biti kdo še boljši.« Zanj so ga navdušili njegovi prijatelji. »Tenis igra veliko ljudi v moji okolici. Jaz pa veliko hodim po Sloveniji in igram. Hodim na turnirje in uživam. Po turnirju se po navadi zabavamo, kitara pa je vedno v mojem prtljažniku.« Doma še nima teniškega igrišča, in kot kaže, ga tudi ne bo imel. »Veš kaj, to je obveza. Potem imaš konstantno pri sebi kup prijateljev. Tenisači so najboljša družba, ker so tudi vedno za žur. Kar pomeni, da se moj žur ne bi nikoli končal,« se nasmehne in razkrije še eno strast, to je žur. »Zelo rad žuram. Ampak včasih se je treba doma tudi naspati.«

Ko mi razkaže dvorano, še pove: »Premalo časa je za vse žure.« Nato zamišljeno reče: »Se mi zdi, da če ne narediš vmes pavze, tudi žur ni več žur. Drugače pa ja, kadar koli je le priložnost,« se nasmeji. Sicer pa so žuri pogosti v njegovem življenju. »Vsak teden definitivno, bolj me skrbi vsak dan. Poskušam se izogibati temu, ampak včasih ne gre,« reče v smehu, ko preizkušava loparje na teniškem igrišču. »Načeloma imam rad take zabave, kjer se res kaj dogaja, da so zanimivi ljudje in dobre debate. Zmeraj bolj se izogibam pijančevanju.«

Denar jih kvari

Ko ga vprašam, o čem po navadi teče beseda, pove: »Ne sprašujte. Same neumnosti bolj ali manj.« Doda, da se o politiki redko pogovarjajo. »Hitro se lahko zgodi, da se kdo s kom spre. Saj veš, da se ni zdravo pogovarjati o politiki.« Čeprav pravi: »Na tenisu hočem predvsem pozabiti na vse,« se debati o glasbi tudi tukaj ne more izogniti. »Ne živim od glasbe, ampak za glasbo, to je moj moto,« in razloži, da glasba ni njegov glavni vir dohodka. »Vesel sem, da imam lahko distanco do tega.« Sicer pa pravi, da se tudi z glasbo da zelo veliko zaslužiti. »Ampak je treba početi vse. Včasih pa je dobro ohraniti distanco do glasbe kot posla, ker je na ta način lažje obdržati hrbtenico. Lahko se zgodi, da človek to hitro pozabi, ko zavoha denar. Poznam nekaj primerov in mi je žal za njih.«

Ženi piše pesmi

Njegova zadnja pesem Po čem diši ta dan je pred tremi meseci zmagala na Slovenski popevki. »Vesel sem, da jo je publika tako lepo sprejela.« Slovenska popevka se mu zdi dobra odskočna deska. »Vendar ne samo ta prireditev. Biti na televiziji oziroma sodelovati v šovih in na festivalih nikoli ni bilo dovolj za pravi uspeh. Resni glasbeniki kariero ustvarjajo po garažah, klubih, skratka na terenu. To je prava muzika in način življenja. Tam se vidi, kdo je iz pravega testa.«

Sicer pa je Andraž romantik po duši tudi v zasebnem življenju, saj ženi Evelin, s katero imata dva otroka, pogosto napiše pesem. »Ko te nekdo tako globoko pozna, ga je težko presenetiti. Kreiranje nove pesmi je lahko res edino pravo presenečenje.« Pravi, da ni težko biti glasbenik in hkrati predan družini. »Glasba je lepilo za odnose. Našo družino močno povezuje.« Mirno Kočevje, kjer živijo, mu je ljubše od velemestnega življenja. »Rad imam mir. Tako lažje pišem.« Na koncu vprašam le še, kako kaže z novoletnimi zaobljubami, in Andraž pravi: »Prosim? Nisem dobro slišal,« se nasmehne in se odpravi v studio, kjer snema že peti album.