Nuša po 16 letih pri kanadski žlahti

Čeprav ima Nuša Derenda zelo rada svoj dom in domače Brežice, pevka ne skriva, da so ji blizu tudi potovanja v tuje dežele. Prepotovala je že dobršen del Evrope, tudi v Ameriki je bila že nekajkrat, zdaj si želi bolje spoznati Azijo. »Predvsem me mika indonezijski otok Bali. Moj bratranec je bil pred kratkim tam na poročnem potovanju in me je z opisom krajev povsem navdušil,« pove z nasmeškom.

Prikupno Brežičanko so povabili v goste že številni zamejci pa tudi izseljenci, ki živijo daleč od domovine. Trikrat je že gostovala v ZDA, nedavno pa se je vrnila iz največjega kanadskega mesta. »V Toronto sem bila povabljena ravno v času, ko so bile pri nas krompirjeve počitnice, zato je z mano odpotovala kar vsa družina, tudi mož Frenk in sinova,« nam je zaupala Nuša.

Konec oktobra je odpotovala v Kanado. »Tja me je povabila Marija Ahačič Pollak, odgovorna urednica radia Glas kanadskih Slovencev, ki je praznoval 20-letnico,« pojasni Nuša. »No, priznati moram, da me je malce vleklo tudi to, da v Torontu živi nekaj mojih sorodnikov, ki jih nisem videla že 16 let. Tako je bila to odlična priložnost, da jih obiščem,« doda 43-letna glasbenica.

V Kanadi so se srečali tudi z družino nekdanjega sošolca njenega moža Frenka. »Skupaj smo obiskali Niagarske slapove. Bilo je fantastično,« pravi zvezdnica, ki jo je tamkajšnja narava povsem očarala. Niagarski slapovi sicer niso izjemno visoki, so pa zelo široki. Slovijo po lepoti, obenem pa so pomemben vir električne energije – mimogrede, prvo tamkajšnjo hidroelektrarno je zgradil srbski fizik Nikola Tesla – in izziv pri ohranjevanju neokrnjene narave. Slapovi so zelo vodnati, v eni minuti tam preteče kar 156 milijonov litrov vode.

Čeprav je Toronto velemesto, Kanadčani znajo ohraniti stik z naravo, pravi Nuša. »Iz Slovenije sem nekako navajena, da je vse majhno in hitro dostopno. Zato velemest ne maram preveč, a Toronto se od drugih svetovnih metropol razlikuje po tem, da ima veliko zelenih površin. Ogromno je sprehajalnih poti, iz predmestja, kjer smo bivali tudi mi, do strogega središča bi lahko prišel tudi peš, a je predaleč,« pove. »Razgled iz motela, kjer smo bivali, je bil nekaj posebnega. Tam ni vse natlačeno, nimaš občutka, da stanuješ v betonski džungli. Mi smo imeli sicer precej slabo vreme, a lastnica nam je povedala, da se ob sončnem vremenu vidi celo do Niagarskih slapov.«

Daleč najbolj všeč pa ji je bil razgled z znamenitega stolpa CN (CN Tower), ki je visok 553,33 metra. Obiskovalci si lahko mesto ogledajo z dveh stopenj: Sky Pod na višini 330 metrov in Space Deck na višini 447 metrov. »Na vrhu je restavracija, ki ima steklena tla, skozi katera se vidi mesto. Z družino smo si tam privoščili kosilo, to je res posebna izkušnja,« pove Nuša. In kakšna je bila hrana? »Bila je zelo okusna, a težko rečem, da je za Kanado značilna kakšna posebna specialiteta. Mislim, da se tudi pri tamkajšnji kulinariki pozna, da je Toronto svet v malem. Tam je ogromno Italijanov, Francozov, Azijcev in črncev. Prava multinacionalka! Taka je tudi hrana – med drugim smo, denimo, jedli v neki odlični italijanski restavraciji, stregel pa nam je Egipčan,« v smehu pove pevka. »Smo si pa vsak dan privoščili kanadski zajtrk, ki je zelo obilen – krompir, sir, slanina, jajca ... Prava kalorična bomba!«

Kanadčani so zelo pridni ljudje, meni Nuša. »Zdi se mi, da res garajo. Ne nergajo zaradi slabih pokojnin, zdravstveno zavarovanje, recimo, imajo precej slabše urejeno kot pri nas, pa se ne pritožujejo. Tam le delajo, delajo in še enkrat delajo. Slovenci v Kanadi pa so izjemno povezani, veliko se družijo. Ko smo se v nedeljo zjutraj peljali mimo cerkve, kjer mašuje slovenski župnik, jih je bilo za cel bataljon,« se smeje pevka.