O Janezu Drobniču po koncu ministrovanja v letu 2006 in odhodu iz politike ni bilo veliko slišati. Prejšnji teden pa smo v Bulvarju objavili nepreverjeno govorico, češ da je »s političnimi pritiski dosegel, da so njegovo hčer« Matejo Drobnič na Planetu Siol.net znova povabili k sodelovanju. Resnica pa je, da Janez z Matejo kljub enakemu priimku sploh ni v sorodu, zanjo seveda tudi ni nič posredoval. V past, da je dva povezala le zaradi enakega priimka, se je ujela mlada novinarka.
Janez Drobnič se je odzval: »Želim, da je časopis verodostojen. Žurnalistki pa moramo dati priložnost, da napako popravi ter postane zrela, etično čuteča, pozitivna, vztrajna. Zakaj tako? Ker sem pedagog.«
Delovna pot sociologa Janeza Drobniča je vodila od poklicnega svetovalca na zavodu za zaposlovanje – takrat je tudi v Anteni odgovarjal na vprašanja mladih o poklicnih usmeritvah – do svetovalca za zaposlovanje oseb s posebnimi potrebami na ministrstvu za delo, za to področje je bil vključen tudi v ekspertno skupino pri Svetu Evrope.
Zrelostni izpit
Po koncu politične kariere, ki ji je namenil osem let, je, star že čez 50 let, kar je znano težje zaposljiva kategorija, doživel zadržke: »Pa sem najprej opravil doktorat z delom Razvoj modela poklicne orientacije za osebe s posebnimi potrebami. V teh ljudeh je ogromen potencial. Po vsem svetu je znan Avstralec Nick Vujicic, ki je brez rok in nog, a je svojo invalidnost spremenil v prednost. Tudi mi imamo svoje Nicke! Na nas svetovalcih je, da v vsakem posamezniku poiščemo najboljše strani, na katerih lahko ustvarijo svojo kariero.«
Podobno je Drobnič ravnal tudi s seboj: »Preskok iz politike v nič in ta nova pot, to je bil moj zrelostni izpit. Sodobna kariera vključuje vrsto prehodov. Odgovor na negotove razmere je prožna varnost, ki sem jo zagovarjal tudi kot minister. Moral sem skozi to preizkušnjo. Znova skozi honorarno, začasno delo. Zdaj kot profesor docent na Pedagoški fakulteti poučujem na programu inkluzivne pedagogike, kjer izobražujemo učitelje za učence s posebnimi potrebami, vendar tako, da so v razredu skupaj z drugimi učenci. Obenem je ta predmet namenjen bodočim profesorjem inkluzivne pedagogike, kako naj v teh zahtevnih časih tudi sami delovno uresničujejo svoje sanje.«
Sogovornik sklene: »Če se hočeš dobro naučiti, je potrebno tudi tveganje. Če tvegaš, lahko narediš tudi napako. In če kdo naredi napako, ga ni treba pokopati, ampak mu damo priložnost, da se nauči in nadgradi – kar velja še posebno za mlade, ko si začrtajo svojo življenjsko zgodbo. Z novimi situacijami, ki prinesejo tudi kakšne težave, te pa so priložnost za nove izzive, je vredno rasti in napredovati. To velja za vsakogar, tako za mlado žurnalistko kot zame v teh letih.«