Legendarni avtor in izvajalec slovenske in nekdanje jugoslovanske rock glasbe Janez Bončina - Benč, 63 let bi mu res težko prisodili, pride v »svoj« lokal Platana na ljubljanskem Kongresnem trgu z opremo za tenis. »Rad imam vse športe in športnice.« Tenis je včasih igral sleherni dan, zadnje čase malo manj. »Všeč mi je zaradi dinamike in dobre, vesele družbe po vsaki bitki.«
Njegova dobra družba je pogosto tudi v Platani, ki je le nekaj metrov oddaljena od njegovega doma. »Lahko pridem kar v šlapah!« se nasmeji Benč. Potem pa nenadoma vzhičeno zakliče: »Ivanka!« Vesel naključnega srečanja razloži, da je to njegova mama. »Takole ona šiba, pri sedeminosemdesetih letih. Vse dela sama, tudi v v trgovino gre,« jo pohvali. Mama prisede in reče: »O letih ne razmišljamo.« Tudi ona stanuje v središču mesta. Njihova družina se je kar dvanajstkrat selila. »Baza je še ostala,« ugotovi Benč. Ivanka pa doda: »Baza zmeraj ostane.«
Pevec ima desetletnega sina Luna
Na vprašanje, zakaj se je tako pozno odločil za očetovstvo, odgovori: »Ker mi je brom iz vojske tako pozno popustil, ha, ha. Nikoli nisem razmišiljal o tem. Tak način življenja, kot ga imam ... Ko začutiš, da bi tole lahko peljal, takrat je to to.« Sin živi na Vrhniki z mamo. Z Lunom sta velika prijatelja: »Midva sva svetovna popotnika, se usedeva in greva naokrog. Moram izpolniti obljubo, ker mu že več let govorim, da bova šla na Veliko planino.«
Pravi, da mu je včasih žal, da je sinu ime Lun. Razloži: »Čez balkon ga pokličeš, da mora domov. Lun ni tako zveneče. Če rečeš Jaka ali Tone, je bolj udarno. Lun pa je mehko ime, se ne moreš zadreti. No, saj je tudi taka mehka dušica.« Mimo pride njegov prijatelj, ki ga pozdravi, mama pa pripomni: »Platana, večno zbirališče.«
Privezan za stajico
Izvem, da ni samo Lun del njegovega življenja, ampak tudi luna. »Ga je nosila, tudi čez okno bi šel, pa ne bi vedel,« razkrije mama. »Doma so me privezali v stajico. Ali pa sem vstal in so me našli v košu za perilo.« Potem je nekega dne prenehalo. »Pred leti pa sem spet opazil lunin vpliv. Dva ali tri dni prej me zagrabi. Nekakšen nemir me preveva in takrat moram narediti premik.« Pri tem se spomni dogodka iz otroštva. »Mama in oče sta šla na predstavo, in ko prideta domov, tam gasilci z lestvijo, ljudje se zbirajo ... Potem pa zagledata mene in sestro na oknu, kako pojeva in bingljava z nogami,« se nasmeji. Mama doda: »Ljudje so govorili: Ooo, kakšni starši pa so to, da otroke tako pustijo.« Niso vedeli, da je Janeza luna trkala.
Vsestranski umetnik tudi rad riše
»To je pravzaprav moj poklic glede na to, da sem hodil na šolo za oblikovanje in likovno akademijo. Včasih sem risal stripe, zadnje čase si kaj nariševa s sinom.« Pove, da mu je risanje zelo prav prišlo pri sporazumevanju z Lunom. »Še preden je začel govoriti, je risal.« Upa, da sin ne bo glasbenik, o svojih glasbenih načrtih pa pove: »Konec leta bom izdal dvojni cede in video s posnetki koncerta iz Monsa in Cankarjevega doma.«
Večino časa vseeno nameni sinu, čuva tudi druge otroke: »Jaz sem vrhniški čuvaj otrok. Ko ga pridem iskat, me še drugi starši zaprosijo, ali lahko njihove vzamem. Ta glavna varuška,« se nasmeji. »Super je to. Najboljše obdobje v mojem življenju.« V očetovski vlogi res uživa, za svoje vrstnike, ki so dedki ali babice, pa pravi: »Pripovedujejo mi, da bi zdaj morali imeti otroke, saj se imajo zdaj boljše z vnuki kot prej s svojimi otroki. Jaz pa sem vse v enem kosu zajel, od očeta do dedka! Prijatelj mi vedno rad pove, da smo navznoter ves čas isti, samo koža se stara.« Benč je res legenda!
