Kar nekajkrat sem že zapisal, da je igralski poklic nekakšna – milo rečeno – čudna mešanica iskrivega duha, hudomušnosti, želje po biti viden (in slišan) ter mukotrpnega, trdega dela.
In talenta, se razume. In kančka norosti. Da, tiste nerazložljive, človeku prijazne norosti.
Ko sva pred leti z režiserjem Tugom Štiglicem pripravljala igralsko zasedbo za mladinski celovečerni igrani film Pozabljeni zaklad (scenarij je Tugo napisal po romanu – uspešnici Ivana Sivca), nama je bilo takoj kristalno jasno, da bo za vlogo skrivnostne nore Mice od vseh slovenskih igralk najprimernejša gospa Vera Perova.
Nepojmljiva zagnanost
Ta radoživa igralska ikona Mestnega gledališča ljubljanskega je dobesedno poosebljala vse tisto, kar naj bi nora Mica bila: toplino, skrivnostnost, človeško posebnost, strast, s katero je napolnjevala sleherni trenutek svojega bitja in žitja s sovaščani, in – neke vrste norost. Pa sva jo prijazno povabila na pogovor in prijazna gospa se je najinemu vabilu prijazno odzvala. Prišla je, torej, na tisti pogovor o vlogi, dali smo ji scenarij in bila ga je vesela. Prišla je s samo njej lastnimi, iskrivo-hudomušnimi očmi, tako polnimi življenja, da je to, njeno življenje namreč, v hipu napolnilo tisto skromno sobico, kjer je takrat domovala moja producentska hiša, midva s Tugom pa z njo. Prišla je polna pričakovanja in vedrine in radost je vela iz vsake njene izgovorjene, že takrat hvaležne besede. Potem je odšla domov. In ni minilo niti 24 ur, ko je v moji pisarni zazvonil telefon. Bila je Vera Perova.
Težko z besedami opišem njeno neprikrito, iskreno navdušenje, veselje in nepojmljivo zagnanost, s katero mi je začela pripovedovati, da je še tisti večer, tako rekoč na dušek prebrala scenarij, pa kako ji je vloga sakramensko všeč, pa kako že kar vidi svoj lik, ki ji je dobesedno pisan na kožo, pa kako je vesela, da smo se spomnili prav nanjo, in kako neizmerno se veseli, da bo lahko to vlogo odigrala. Takoj se je začela živo zanimati, kdo je kostumograf, da bi se želela čim prej srečati z njim (ali z njo), ker že ima čudovito idejo, kako naj bi bila Mica oblečena, kakšne rekvizite naj bi imela, kako naj bi bila naličena, kako naj bi... Njenemu navdušenju ni bilo ne konca ne kraja. Vrelec, neusahljiv vrelec ljubezni in pripadnosti, veselja in sreče, ker bo lahko delala.
Otroci so samo strmeli
Madonca, kar milo se mi je storilo, ko sem jo potem gledal na snemanju, s kakšno fanatično zagrizenostjo je udejanjala svojo vlogo; nič ji ni bilo pretežko, vedno znova in znova so se ji rojevale nove in nove ideje, ki jih je – kot dobro vzgojena igralka in osebnost – najprej zaupala režiserju, potem pa jih tudi odigrala, prenesla teorijo v prakso. Vedno je bila pripravljena tudi na kakršen koli pogovor z mladimi kolegi, igralkami in igralci, otroki, ki so imeli v našem filmu glavno besedo. Koliko ur je posvetila prav njim, ko jim je z neskončno potrpežljivostjo in s samo njej lastno ljubeznijo razlagala male skrivnosti velikih igralskih mojstric.
Najboljša je bila na neki vaji, ki smo jo na hitro opravili pred nekim snemanjem. Otroci, igralke in igralci, je takrat še niso bili vajeni pa tudi besedila so še imeli v rokah in so brali. Pa je prišla na vrsto ona in njeno filmsko besedilo. Vstala je, brez besedila v roki, seveda, in je začela tako prepričljivo igrati, da so otrokom njihovi listi, na katerih so imeli svoje replike zapisane, kar iz rok popadali pa tudi na široko odprtih ust so ostali, čisto nemi in tihi. In se je vaja prekinila, ker niso znali, še manj pa zmogli dalje. Tako prepričljiva je bila Vera Perova.
Z nasmehom na obrazu
Že takrat sem ji rekel, da bi bilo njeno mesto na naši ljubi akademiji; da bi nadobudnim mladim igralskim genijem pokazala, kaj pomeni biti igralka, zares in scela, do konca. Da bi jim pokazala, kako še zdaleč ni dovolj, da te nekajkrat slikajo za Lady in Stop, pa si že vrhunski igralec ali igralka. Da je za resnične igralske dosežke potrebnega ogromno znanja. In dela. Tihega, nevidnega, večini skritega dela in trpljenja, ko se rojeva nov človek, tisti lik, ki ga igraš. Ona je vse to preklemansko dobro znala. Vedno in povsod, kjer koli sem jo imel priložnost videti, v kateri koli vlogi, naj si bo v gledališču, na radiu, televiziji ali pri filmu. Bila je vzorčni primerek resničnega igralskega duha, resničnih odlik, tako tehničnih kot tudi duhovnih.
Nikoli si nisem mislil, da se bo tako hitro poslovila. Za vedno. Še zdaj jo imam pred očmi, kako vihra ob Ljubljanici, kako tiho ponavlja uroke, ki ji jih je v usta položil pisec scenarija, kako ji ni bilo nič, ampak prav nič težko, ne čakanje na naslednjo sekvenco, ne vožnje s kombiji, ne zgodnje jutranje ure v maski. Vse je počela z nasmehom na obrazu. Z nasmehom, ki je bil svetlobna leta od narejeno zlaganega. Z nasmehom, ki je razodeval vsem naokoli njeno svetlo, čisto dušo in njeno ogromno srce, prekipevajoče od ljubezni do vseh in do vsega.
Še vedno si naša Vera. Še vedno si naša nora Mica. In vedno bolj sem ponosen, da si se odzvala vabilu in posnela naš Pozabljeni zaklad.
Ti, ljuba Vera, ti si zaklad, ki ga nihče izmed nas, ki smo imeli priložnost soustvarjati s teboj in s tvojo pregovorno norostjo, samo tebi lastno, ne bo nikoli pozabil.
