Ena vodilnih sopranistk ljubljanske SNG Opere je izjemna ženska ne samo zaradi enkratnih pevskih sposobnosti, ampak tudi zaradi svojega značaja. Z Norino Radovan se dobiva med vajami v njeni garderobi v Operi. Pravi, da je december zanjo klasika. »Takrat v glavnem vsi veliko delamo. Zdaj predstavljamo reprize operete Vesela vdova.« Kmalu bodo začeli priprave za novo leto. »Imam tri nove premiere, v katerih pojem vodilne vloge. Po novem letu me šele čaka veliko dela, zato me že kar malo skrbi,« reče v smehu. Med drugim bo nastopila v slovenski operi Gorenjski slavček. »Tale Gorenjski slavček je prav luštna opera. Moram reči, da se veselim biti v vlogi Minke.«
Poje v vseh jezikih
Ko sedeva na njen udobni kavč, razloži: »Povsod se nekako vživiš v zgodbo, in če je glasba lepa, te prevzame. Je pa res, da sem že delala stvari, ki so mi bile zoprne. Ampak služba je služba.« Norina je gostovala v številnih opernih gledališčih in na koncertnih odrih ter na festivalih v tujini, jezik pri tem nikakor ni ovira. »Mi pevci, ki smo toliko let na odru, smo navajeni peti v vseh jezikih. Po vseh letih to ni več noben problem. Nemško, angleško, italijansko, francosko, rusko... samo povejte,« se nasmeji. »Vse opere najlepše zvenijo v izvirniku. Jaz osebno sem zagovornica tega, da se opera poje v izvirniku, zato ker sta skladatelj in libretist skupaj ustvarjala ta dela in najlepše zveni, če je izvedeno tako, kot naj bi bilo.« V garderobi zagledam večerno obleko in Norina mi razloži, da jo je nosila, ko je pela v predsednikovi palači, in to brez treme. »Sem zelo hladnokrven človek, kaj naj ti rečem. Kar seveda ne pomeni, da nimam treme. Ampak to tremo mi je nekako vedno uspelo ohranjati v normalnih okvirih.«
S Pavarottijem
Svojo operno in koncertno dejavnost je nadaljevala doma in v tujini z znamenitimi orkestri in s komornimi zasedbami, v Ljubljani je nastopila tudi z legendarnim Pavarottijem. »Vesela sem, da smo zdaj dobili dobro vodstvo. V Operi smo imeli na žalost problem, da so nekdanji direktorji delovali z represalijami.« Pokaže mi tudi maskirnico, čeprav pravi, da v zasebnem življenju temu ne posveča veliko časa. »Opera je že sama po sebi maškarada, torej razkošna. In zato se mi s temi stvarmi v vsakdanjem življenju ne da ubadati. Ne hodim ne k frizerju ne h kozmetičarki, zelo redko se v zasebnem življenju namažem. Imam čisto druge interese v svojem prostem času.«
Ker je najraje v naravi, se odpraviva na sprehod v bližnji Tivoli. »Če imam čas med vajami, skočim na Rožnik ali v Mostec, včasih pa se mi kdo pridruži na Šmarni gori. V avtu imam gojzarje in potem kar pičim. To je moja sprostitev.« Ko zagleda drevesa, razkrije, da jih obožuje in tudi objema. »Nisem sicer kakšen fanatik, ampak narava je moja cerkev. Najdeš boga, sebe in svoj mir.«
Medtem mi razkrije, da poučuje mlade operne pevce. »Zadnjič mi je ena moja učenka rekla, da sem ji rešila življenje.« Nato razloži: »Če glas ne funkcionira, je to lahko za pevca huda frustracija. Glasilke so del tebe, glasilke niso inštrument, ki ga lahko odložiš in greš po svoje. Glasilke vedno nosiš s sabo in jih moraš negovati. Ko pevcu omogočiš, da najde stik s svojim glasom, najde spet samega sebe. Pomagam, da najdejo identiteto svojega glasu, saj veliko mladih pevcev zaradi takšnih ali drugačnih razvad izgubi stik s svojim glasom, svoj naravni timbre.« Med sprehajanjem še pove: »Meni se zdi najbolj moteče to, ko vidim na odru stati mladega pevca, ko zaprem oči, pa se mi zdi, da slišim starega človeka. To pomeni, da njihovi glasovi zvenijo starikavo, torej z velikanskimi amplitudami, kar kaže na napeto tehniko in napačno postavljen glas. To je zame najbolj moteče, ko torej mlad človek poje s starim glasom. In tega je na žalost pri opernih pevcih kar veliko. To mi najbolj seže do srca.« Sicer pa pravi, da je petje preprosta stvar. »To sploh ni velika znanost. Prvo je tista naravna danost, glas. Potem pa je nekaj temeljnih pravil, ki se jih moraš držati. In to moraš potem trenirati, trenirati, trenirati... V življenju enega pevca se v povprečju nabere toliko odvečnih, napačnih informacij, da na primer jaz kot pevska pedagoginja več energije porabim za to, da odpravim napačne predstave o petju.«
Moški komplicirajo življenje
Tudi tistega, da pitje surovega jajca pomaga za glas. »Ne, odvratno. Jaz tega ne prakticiram.« Zagovarja, da je pomembna celota, torej počutje, in Norina je pred nekaj dnevi praznovala 47 let. »To je ena taka resnica... ampak počutim se, kot da bi jih imela 18,« se nasmeji. »Če sem na kaj ponosna, sem na to, da sem ostala zvesta sama sebi. Da sem ostala zvesta otroku v sebi.« Sicer pa ima Norina tudi dva otroka doma; ko jo povprašam, kako ji vse to uspeva, odvrne: »Logistiko imam urejeno. Boljše sem tako organizirana, kot če bi imela dedca doma.« Kar se tiče moškega spola, le še pove: »Po nepotrebnem ti na trenutke komplicirajo življenje.« Sicer pa sta otroka po njej podedovala pevski talent. »Oba sta zelo nadarjena, vendar ju to nič ne zanima. Izpisala sem ju iz glasbene šole, ker nista marala hoditi.« Nato brez zadržkov prizna: »Saj tudi jaz nisem marala hoditi v glasbeno šolo. Mene so zabrisali iz glasbene šole, ker sem bila taka upornica.« Tako je Norina trenutno tudi študentka. »Imam še nekaj izpitov do diplome.« Povprašam, kdaj je potemtakem začutila, da je glasba njeno življenje. »To bo zelo neromantično, kar ti bom povedala... Ko sem ugotovila, da ne znam v življenju delati nič drugega kot to.« Takrat jih je štela 18. »Bila sem taka divjakinja. Pela sem pri rock skupinah. V bistvu sem bila punkerica. Hodila sem po alternativnih klubih.« Pravi, da je zdaj na stara leta drugače. »V bistvu imam rada vso dobro glasbo,« še pove in odide naprej na vaje.
