Vanja Alič, frontmen skupine Zaklonišče prepeva, se s kolesom pripelje do svojega najljubšega lokala Du-bop za Bežigradom. Ob pozni dopoldanski uri še nekoliko zaspan pojasni, da je že navsezgodaj vstal. »Če vstanem zgodaj, potem se ne zbudim cel dan.« Povabi me na kavo, medtem pa si prižge cigareto. »Zdaj razmišljam, da bi kupil elektronsko cigareto,« reče zamišljeno. »Faca bom, saj je z njo dovoljeno kaditi v vseh notranjih prostorih. Celo na letalu! Puhal bom na avtobusu,« se še pošali. Ob kavi priložen piškot mi kavalirsko odstopi. »Jaz ne jem ogljikovih hidratov. Razen sladkorja v kavi,« in razloži, da se prehranjuje po krvni skupini, pregreši pa se le s kapljico rujnega. »Vina ne smeš piti, če ne ješ. In ogromne količine vode moraš zraven piti: en deci vina, dva deci vode, da ni glavobola naslednji dan.«
Izvem, da ima doma bogato zbirko vin. »Od slovenskih imam najraje bela, še posebno primorska. Rad imam macerirana vina, nisem ljubitelj svežih. Rdeča pa pijem le, če so izrazito dobra.« Ljubezen do vinske trte imajo že v genih. »Nono je imel na Krasu vinograd in je prideloval teran. Potem je to prevzel moj oče, jaz pa se še nisem vključil v ta proces. Rad imam res dobra vina in taka bi težko sam pridelal. Zato se tega še nisem lotil, mogoče v prihodnosti,« reče v smehu. »Rad preizkušam nova vina. Obiskovati kleti, spoznavat nova vina, nove vinarje... to bo moj hobi na stara leta,« in se nasmehne.
Sicer pa ima Vanja tudi svoj vrt, na katerem še posebno uspevajo paradižniki. »Vsako leto jih imam dovolj. Od julija do konca septembra vsak dan jem svež paradižnik iz domače pridelave. Sem ljubitelj paradižnika. Drugače pa vložim še nekaj feferonov in delam bezgov sok, ki ga potem vse leto pijem.« Vsekakor nič kaj podobno življenju v slogu seksa, droge in rock'n'rolla. Vanja na to odgovarja: »To je šlo že zdavnaj mimo. Samo še rock'n'roll je ostal.« Priznava, da se je postaral. »Zdaj imamo dvajseto obletnico benda. Misel, koliko časa obstaja bend, me opomni na to, da sem 20 let starejši. To ni malo. Zdaj bend ni več najstnik.«
Samo da prođe demokratija
Devetintridesetletnik pravi: »Četrdeseta stiže. To je iz našega komada Hoću da živim,« pravi soavtor besedila. Medtem ko srkava kavo, se z nekdanjim politikom dotakneva tudi te pereče teme. »Rock'n'roll je bil včasih spremljevalec družbenih premikov, danes ni več tako. Globalizem, množični mediji, internet, s tem hitrejši tempo življenja, individualnost, asocialnost... vse skupaj je vplivalo na to. Vprašanje je, koliko mlade sploh zanimajo politika in z njo povezane družbene spremembe, saj ne hodijo na volitve. Ankete kažejo, da so najslabši udeleženci ravno mladi. Se pravi, da jih ne zanima, kdo bo vodil državo, te stvari prepuščajo drugim.« Nato se zamisli: »Evo vam kapitalizem. Vsi se pehajo samo za kariero, denarjem, vplivom. Ljudje niso več tako socialni, saj se skorajda ne družijo več. Vse gre prek računalnika, osebnih stikov je vedno manj.«
Zgroženo še doda: »Tudi država je pristavila lonček. Nam kadilcem so prepovedali kaditi po lokalih, zato smo preprosto nehali, vsaj pozimi, hoditi ven.« Brez zadržkov pove: »Protikadilska zakonodaja je poslabšala socialno življenje ljudi. Ljudje se manj družijo. Je pa res, da tako tudi privarčujejo.« Kaj ga še moti v našem sistemu, pojasni med najinim sprehodom. »Ne obremenjujem se več toliko s tem, kaj je narobe, saj je v tej državi skoraj vse narobe. Ko si mulec, si misliš, da boš z glasbo spreminjal svet, kot je bilo včasih: od Vietnama do seksualne revolucije. Danes so mladi bolj apatični, in tudi sam sem videl, da so še druge stvari v življenju pomembne in da je življenje kratko. Zmeraj manj me zanimajo te dnevnopolitične strankarske zdrahe. S tem se sploh ne ukvarjam več.« Z nekoliko kislim nasmeškom doda: »Zdaj vidimo, kam nas je pripeljala demokracija. Ljudje brskajo po smetnjakih, mame nimajo denarja za vrtce in se prostituirajo... to so seveda najbolj radikalni primeri. A dejstvo je, da ljudje nimajo denarja za osnovne dobrine, da bi živeli dostojno.« Po drugi strani ne razume, kako to, da so ljubljanska nakupovalna središča vseskozi polna: »Od ponedeljka do nedelje ter zjutraj in zvečer je polno ljudi. To mi tudi ni čisto jasno. Na eni strani so ljudje, ki delajo in nimajo za hrano, na drugi pa so ljudje, ki očitno nič ne delajo in so ves čas v nakupovalnem središču. To je zame enigma.«
Samo da prođe demokratija je tudi naslov albuma, ki so ga izdali pred tremi meseci. »CD je danes namesto vizitke, danes se ne prodajajo,« pove. A vendarle so se po desetih letih, kolikor je minilo od njihovega zadnjega albuma, znova odločili za izdajo. Zelo redkobeseden pa je, ko ga povprašam o ljubezni. »O intimnih stvareh nerad govorim javno. V spalnici imam rad intimo.« Nato vseeno pove na hitro svoj aktualni status: »Ločen sem in ponosen očka triletnega sina.« Mogoče šarmantnež res nima sreče z ženskami, vendar so ravno one zaslužne za mnogo idej. »Ženske so večna inspiracija. Moškim se svet vrti okrog žensk, to je dejstvo.« O vsesplošni nogometni evforiji pa pove: »Nogomet ni moja strast. Spremljam samo večja tekmovanja, tako kot to svetovno prvenstvo. Bolj se posvečam košarki. Košarka je moj šport številka ena. O košarki pa vem vse,« sklene Vanja in se odpelje s kolesom domov.
