Za igralca Mestnega gledališča ljubljanskega Mateja Puca je teater »ekipni šport«. Čeprav mu je kar všeč, kadar prav njega razglasijo za najboljšega in mu dajo nagrado, na primer, tudi zato, ker se takrat obrzdajo njegovi strahovi, ali gre še vedno v pravo smer. Še kot študentu so mu dali Severjevo nagrado, pred dvema letoma Borštnikovo, in sicer za vlogo v predstavi Nevihta. Tista je tako ali tako ena njegovih najljubših vlog, prav zaradi ekipe soigralcev in režiserja Jerneja Lorencija. Res so se imeli fino, se spomni.
Vrata se odprejo
Po navadi se ima fino tudi pri drugih predstavah. Ker se zna prilagoditi, je discipliniran, hkrati z močno intuicijo, s katero oblikuje like. Rad je soustvarjalec, zato ne mara diktatorskih režiserjev. Najbolje dela, kadar se počuti sprejetega, pravi.
O tem, da bo igralec, je začel resno razmišljati šele nekaj dni pred sprejemnimi izpiti na AGRFT. Akademija je bila pravzaprav šele tretja izbira, za tržnim komuniciranjem in geografijo, zato je šel na sprejemne izpite povsem neobremenjen, profesorjev pa se ni bal, kot so se jih drugi, tako ali tako je poznal le Cavazzo in Rifleta. Zaradi treme sicer nobenega monologa ni izpeljal povsem do konca, ampak so ga vseeno vzeli. So že morali nekaj videti v meni, pravi, a če se mu ne bi posrečilo, zagotovo ne bi poskusil še enkrat. Tudi po prvem letniku ni bil povsem prepričan, ali je to res to, kar si želi početi v življenju, a so se mu takrat počasi začela odpirati vrata. Ravno dovolj na široko, da je v njem prevladala igralska radovednost, in potem je bilo odprtih vrat čedalje več. Na srečo takšnih, ki bi jih še rad odprl, še zdaleč ni zmanjkalo.
Že kot študent je igral v ljubljanski Drami, v Kranju, na Ptuju, resno ponudbo za redni angažma pa je tik pred koncem študija dobil iz MGL. Kot mlademu očetu mu niti na misel ni prišlo, da bi jo zavrnil.
Odrešen kalupa
Še zdaj je tam v službi, zadovoljen, ker so dober, pomlajen in med seboj močno povezan ansambel, ki ga premišljeno usmerja umetniška vodja Barbara Hieng Samobor. Začutila je na primer tudi, kdaj je napočil trenutek, da Mateja, rahlo naveličanega začetniških vlog mladih ljubimcev, odreši tega kalupa in mu dovoli igralsko širino.
Odigral je tudi največje vloge, na primer Romea. Lotil se ga je po svoje, tako kot to počne tudi z drugimi vlogami, noče biti kopija, temveč original. Brez primerjav, za to poskrbijo drugi, seveda ne gre. Te dni so ga na primer zaradi premiere Velikega Gatsbyja primerjali z Robertom Redfordom.
Lani, ko je z Jožetom Robežnikom vodil televizijski šov Slovenija ima talent, pred avdicijo se fanta sploh nista poznala, je seveda moral prenašati primerjave s Petrom Polesom in Vidom Valičem. Pričakoval jih je in se z njimi bolj malo obremenjeval. Kaj podobnega bi še počel, če bi dobil priložnost, šov mu je tudi vsebinsko všeč; z razumevanjem in sprejemanjem drugih resničnostnih oddaj pa ima malce več težav, prizna.
Gledališče je kul
Njegov največji talent je predanost, drugih ima bolj malo, je skromen, še o tem, ali ima sploh igralskega, včasih podvomi. Pa ga nedvomno ima, pokazal ga je že tudi pred kamerami, na primer v filmih Soba 408, Piran – Pirano, Vaja zbora in v televizijskih Trdoglavcih. Televizija naredi največ za prepoznavnost igralca, se zaveda, ampak vseeno ljudi z vsem srcem vabi v teater. Ker je ta zanj še vedno prostor katarze, žanr komedije na prvo žogo mu ni blizu in tudi ne verjame povsem, da ljudje dandanes zares hlepijo le po tovrstni gledališki instantni zabavi. Gledališče bi moralo za mlade – ob tem malce požuga učiteljicam in učiteljem – postati kul, ne pa prostor, kamor jih peljejo pod prisilo. V MGL poskušajo pri tem pomagati tudi s tradicionalnim koncertom, na katerem se igralci predstavijo kot pevci. Matej Puc vedno dobi močan aplavz.
V službo gre vsak dan z radostjo, ker počne, kar mu je res pri srcu. Starejši kolegi mu kdaj pa kdaj pripovedujejo o bitkah egov, ki so včasih potekale za odrom, občasno celo na njem, a si to zares težko predstavlja. Kadar je kdo na odrskih deskah izjemen, ga ne zgrabi zavist, ampak želja, da bi bil še boljši tudi sam. Upa, da bo v sebi vedno ohranil otroškost in norčavost, brez katerih se je po njegovem mnenju res težko prebijati skozi to resno življenje. Pa da bo še velikokrat občutil nerazložljivo magijo, ko dobra predstava postane odlična. Močen aplavz je vedno prijetno slišati.
Pet vprašanj za Mateja Puca
Vaša najizrazitejša značajska lastnost?
Vztrajnost.
S kom bi si želeli preživeti dan?
S svojo družino.
Vaši največji razvadi?
Tarok in poker.
Vaša najljubša knjiga?
Čarobna gora.
Vaša najljubša jed?
Kar koli skuha moja Jana.
