Njen prvi honorar 
za arijo so 
bili piškotki

Čeprav je v pokoju, še vedno spada med vodilne člane ansambla. Razkrije, da ji je hčerka Hana pred kratkim podarila najlepše darilo za Miklavža, njen rojstni dan in božič – vnukinjo Lejlo. »In zdaj se vse vrti okrog mlade družinice: Hane, Gašperja in dojenčice Lejle, ki je glavna zvezda. Komaj čakam, da jo dobim v varstvo, to je tako, kot bi dobila darilo,« se nasmehne.

Za sabo imate bogato umetniško kariero, prejeli ste tudi Prešernovo nagrado. Je ostala še katera neizpolnjena želja na tem področju?

Prešernovo nagrado sem dobila za dve vlogi, ki sem ju ustvarila v tej sezoni: Jenufa v istoimenski Janačkovi operi in Komponist v operi Ariadna na Naxosu Richarda Straussa. Posebno se me je dotaknila Jenufa, pretresljivo tragična vloga po zgodbi in glasbi, ki se ti dobesedno zareže v srce. Moram priznati, da sem imela velike emocionalne težave in sem se komaj obvladovala pri podoživljanju te vloge. V nasprotju z Jenufo, ki je tipično ženska, materinska vloga, je vloga mladega Komponista izlet v moški svet. To je »hosen rolle« … Ja, bila sem kar čeden fant … (Smeh.) Ti dve vlogi sta diagonalni presek sveta opernih likov.

Katera vas je najbolj zaznamovala?

Jenufa me je tako močno pretresla – v zgodbi se zgodi detomor –, da še danes ne zmorem ne poslušati in ne gledati posnetka te predstave. Mislim pa, da me je najbolj zaznamovala vloga Violette v Traviati, ki me spremlja dobesedno vse življenje. Še zdaj dobivam ponudbe za to vlogo … V ožji krog najljubših bi vključila tudi Bellinijevo Normo, ki je žal nisem imela priložnosti peti v ljubljanski Operi, sem jo pa v Mariboru in Novem Sadu. To je spet tragična vloga, v kateri se Norma v trenutku obupa odloči ubiti svoja otroka … Groza, na srečo se to ne zgodi, Norma pa se odloči za smrt na grmadi s svojim ljubljenim! To so res tako pretresljive zgodbe, da bi moral imeti srce iz kamna, da se te ne bi dotaknile. Še ena meni zelo ljuba vloga je Abigaille v Verdijevem Nabuccu, potem Manon, Tosca, in seveda vesela in temperamentna Rosalinda v Straussovem Netopirju, za katero upam, da me bodo spet povabili v Opero naslednjo sezono. To so res najljubše od desetine lepih vlog … Mislim, da jih je bilo čez 80.

Se vam zdi, da ste bili poklicani za sopranistko? Takih talentov je na svetu zelo malo.

Po besedah moje mame sem baje že pri treh, štirih letih izjavila, da bom pevka! Potem sem nenehno prepevala in cvilila v višine, ki sem jih imela prirojene, čim višje je bilo, tem bolj sem uživala. Najraje sem pela na stopnišču, ker je fino odmevalo, na stalnem repertoarju je bila arija Olimpije, Kraljice noči in Orfeja … Ubogi naši sosedje! (Smeh.) Za honorar sem pa dobila piškotke! Potem sem se pri štirinajstih začela učiti solo petje in sem že v srednji šoli žvrgolela najtežje koloraturne arije. Po srednji šoli sem nadaljevala študij solo petja na akademiji za glasbo v Ljubljani pri znameniti sopranistki, odlični pedagoginji in še danes moji ljubi prijateljici Ondini Otti Klasinc in že po drugem letniku akademije bila angažirana v mariborski Operi. Tam sem že v prvi sezoni odpela premierno Rozino v Seviljskem brivcu – režirala je Ondina Otta, v vlogi Bartola je nastopal legendarni Ladko Korošec – , Marionette v Prebrisani vdovi, Ninon v Gorenjskem slavčku in Frasquito v Carmen. Tako bliskovito je šlo, da sem komaj uspevala razumeti in dojeti vse skupaj. Naslednje leto sem dobila nagrado na mednarodnem pevskem tekmovanju v Italiji, kjer je bil predsednik komisije sam Mario del Monaco! Po treh krasnih sezonah v mariborski Operi so me povabili v ljubljansko, kjer sem ostala v stalnem angažmaju do konca.

Glede na to, da ste se pred tremi leti upokojili in še vedno nastopate v Operi, predvidevam, da vam ni do tipičnega upokojenskega življenja.

To je bila ena od prisilnih upokojitev, po tistem zloglasnem zakonu. Zgodila se je nenadno, panično hitro, sredi kolektivnega dopusta, meseca avgusta, preden sem dopolnila minimalnih 58 let! Ob tem moram povedati, da sem bila v vrhunski pevski kondiciji, kar dokazuje dejstvo, da sem še v isti sezoni pela Traviato, Abigaillo, same najtežje sopranske vloge, ki zahtevajo svež glas, odlično pevsko tehniko in so polne ekstremnih višin … Bila sem šokirana … sem si pa rekla, v redu, če me ne marajo, pa grem! Ampak moram povedati, da so me kar hitro še naprej prijazno vabili k sodelovanju in sem še naprej, zdaj pač kot gostja, prepevala Traviato, Nabucca in Netopirja! Upam, da bo še tako. Imam svojo publiko, in če ne na odru naše Opere, nastopam kje drugje: na koncertih, kulturnih dogodkih in raznih priložnostih.

Doma kdaj kaj zapojete?

Doma seveda pojem, kadar treniram. Takrat se zaprem v svojo glasbeno sobo. Ko pa je stvar že približno pripravljena, zapojem pred najstrožjo in najbolj ljubečo ocenjevalno žirijo, to je Jurijem in Hano.

Vedno ste zelo urejeni. Je to med drugim posledica odrskega življenja?

Moj videz je seveda tudi malo profesionalna deformacija, kot se na svoj račun rada pošalim, predvsem moj značilni mejkap, drugače sem rada v kavbojkah.

S čim pa se radi zdaj ukvarjate? Kaj vas osrečuje?

Zdaj se najraje ukvarjam z našo dojenčico Lejlo, kar naprej jo imam v naročju, jo crkljam, božam, mečkam, ji pojem – potiho –, ji kupujem lepe stvari, jo lišpam … Oh, to je tako luštno! (Smeh.)

Radi se tudi potapljate. Vam kaj pomagajo pevska pljuča?

Zelo rada se potapljam, uživam v tišini in lepoti podvodnega sveta, nabiram školjkice, lovim hobotnice za kosilo … Pred nekaj leti sem dobila na morju sporočilo našega izvrstnega dirigenta Lorisa Voltolinija, pisalo je: »Čim več se potapljaj, da boš imela še bolj dolge dihe, ker boš pela Wagnerja – Isoldino smrt!« (Smeh.) In res je bilo tako, z veseljem sem ubogala in lepo odpela Isoldo. Ja, dober trening za pevska pljuča!

Pogosto tudi jadrate. Se potem iz dame prelevite v športnico?

Imamo majhno barko in smo res radi na njej. Na barki pa moraš biti malo športnik, drugače ne gre! (Smeh.)

Preden ste se poročili z igralcem Jurijem Součkom, so bližnji negodovali zaradi starostne razlike med vami. Vam kdo zdaj po vseh teh letih reče, da ste imeli prav?

Pomisleki so seveda bili, zlasti pri mojih pokojnih starših, ki so bili Jurijeva generacija. Skrbelo jih je zame, ampak kljub razliki v letih se dobro razumeva in uživava v skupnem življenju. Jurij je večni mladenič, dinamičen in duhovit, poleg tega je velik umetnik, ki me vedno znova očara s svojim glasom in interpretacijo. In zna prinesti rože kar tako, mimogrede, me potolažiti, kadar mi je hudo, vedno verjeti vame in mi stati ob strani ter me velikokrat spraviti v smeh.

Kmalu bo valentinovo. Ga praznujete?

Seveda, praznujeva najino večno zaljubljenost!