Demeter Bitenc. Igralski kavalir par excellence in hkrati kavalirski igralec, to pa tudi, na neki prav poseben način, par excellence. Človek z vlogami v več kot 220 filmih po vsem svetu. Človek, iz katerega se poskušajo primitivneži vseh sort tu pa tam rahlo ponorčevati, ker mu je uspelo, temu klenemu gospodu, ohraniti manirlih držo s posebnim poudarkom na odnosu do žensk. Človek, rojen v ljubljanskem Šlajmarjevem domu davnega leta 1922 in najprej v svoj prvi dom, ki je bil v Matičičevi vili na Mirju, prinesen, potem pa, že pri rosnih treh letih, preseljen na Tržaško cesto.
»V šolo sem hodil na Vrtačo, šola je bila tistihdob tam, kjer je današnja likovna akademija. Na Vrtači se je v tistih časih Ljubljana nehala, tisti del naprej je bila že periferija. Smo nogomet igrali pa ravbarje in žandarje smo se šli z lesenimi fračami. S šestimi leti sem šel v šolo in moja svobodomiselnost, ki sem jo pridobil na Staničevi koči, v prelepem gorskem raju, kjer so straši upravljali tamkajšnjo kočo, je botrovala moji drzni potezi, da sem v prvem razredu učiteljici, pisala se je Jeglič, preprosto rekel, da grem zdaj malo ven in domov, ker mi je bilo nekako dovolj šolske utesnjenosti, in sem res kar čez okno skočil in šel, no, učilnica je bila seveda v pritličju, tako da moj skok ni bil nič posebnega. Sošolci, med njimi violinist Ozim pa poznejši arhitekt Kasal in poznejši izvrstni bobnar Skale, kolega igralec Branko Miklavc, so samo debelo gledali. Po nižji šoli sem jo mahnil na realko (v današnji Vegovi ulici), ki pa je bila takrat nekako združena s klasično gimnazijo, potem so pa za Bežigradom sezidali poslopje in sem nižjo gimnazijo končal tam. V razredu smo bili sami fantje, ker je bilo izobraževanje takrat ločeno: deklice posebej, fantje posebej. Ker so starši prevzeli upravljanje hotela v Planici, sem takrat stanoval pri gospe Kvasovi, vdovi po znanem takratnem advokatu, bila je Madžarka, izjemno atraktivna ženska, na Barličevi cesti nasproti Opere, in kaj hitro sem začel zahajati v Opero na sloviti oksenštant, saj je bilo to najceneje za nas, študenteraj. Opera me je fascinirala zaradi kostumov, teater pa takrat še ne, me je pa kino toliko bolj. Spomnim se, da sem pešačil do Kina Moste ali Kina Kodeljevo, kjer so ob nedeljah dve predstavi predvajali za ceno ene, in sem tako s pešačenjem prihranil žepnino (ker nisem šel na tramvaj, ki je takrat sicer vozil). Tam sem videl tudi prvi svoj film o Frankenštajnu. Ja, film me je takoj posrkal in zasvojil, se mi zdi. Takrat je bila v praksi tudi hora legalis, ukrep, torej, s katerim je hotela država nekako disciplinirati dijake in študente, da ne bi preveč pohajkovali po gostilnah. Joj, pa po promenadi smo se skoraj vsak večer sprehajali in dekleta ogledovali, ob nedeljah je bilo še posebno slovesno, takrat so se prišli pokazat vsi, ki so kaj pomenili v Ljubljani,« pripoveduje Demeter Bitenc. In se spominja, da so bili operni pevci takrat veliko bolj čislani kot igralci.
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:
| |
»No, po mali maturi sem šel na sprejemne izpite na trgovsko akademijo, na katerih je bil velik poudarek na jezikih (prej sem že imel grščino in latinščino), predvsem na konverzacijski poslovni nemščini in francoščini. Opravil sem jih in začel se je študij na omenjeni akademiji. Tudi končal sem ga, saj sem bil že zaradi staršev, hotelirjev, nekako programiran za hotelirja in me je oče v Švico peljal pokazat hotelirsko šolo, na katero naj bi se vpisal po študiju na trgovski akademiji. Že takrat sem izvrstno smučal in moj oče je v Planici organiziral prvo smučarsko šolo, kjer sta smučanje vedno poučevala vsaj dva učitelja, jaz sem pa malo pomagal. Naneslo je, da sem pomagal tudi neki zrelo brhki dunajski dami: jaz sem njo učil smučanja, ona pa je mene nekaj drugega, usodno mesenega naučila in sva bila oba zadovoljna,« se vrli Demeter spominja svojih mladostnih let. »Potem sem zašel tudi v Dramo, ker je imel sin direktorja Saturnusa (bili smo družinski prijatelji) tam stalno ložo. No, imel jo je oče, sin in jaz sva jo pa kdaj pa kdaj koristila. Pa tudi šoloobvezne predstave smo imeli in name je nepozabni vtis naredil gostujoči Zvonimir Rogoz v vlogi Hamleta. Nepozabno, res! Impresivno, saj je bil takrat teater še – teater, eno samo žlahtno komedijantstvo in so ljudje hodili igralke in igralce gledat, ne pa kvaziobčudovat raznorazne režiserske eksperimente. Pozneje sem gledal tudi slovitega Slavka Jana v vlogi Hamleta – in tisto me je zapečatilo za vse večne čase. Po neki predstavi sem se opogumil in stopil k Janu v njegovo garderobo ter izdavil, da bi se tudi jaz preizkusil v igralstvu. Gospod me je pogledal in mi naložil, naj se Krst pri Savici naučim na pamet in naj mu ga pridem čez nekaj dni odrecitirat. In sem to tudi storil in potem me je brezplačno poučeval, najprvo kar v Drami, potem pa na Vrtači, dvakrat na teden po dve do tri ure, tako da sem kaj kmalu postal zrel za sprejemno avdicijo v Drami, ki sem jo opravil pred vsemi takratnimi korifejami tipa Marija Vera pa Nablocka pa Osip Šest, Slavko Jan, Vladimir Skrbinšek. Se spomnim, da sem odigral tudi sloviti prizor Dantonovega zagovora in sem ga, očitno, tako prepričljivo, da je veliki Osip Šest kar poskakoval na stolu od spontanega navdušenja. Nisem takoj dobil angažmaja, sem ga pa kmalu, in sicer v Ibsnovih Normanskih vojakih, kjer sem bil Skrbinškov sin, na premiero so prišli starši in vsi naši znanci, Gregorčevi so mi celo zaboj tokaja prinesli v dar. Moj debi naj bi bil sicer vloga Laerta v Hamletu, kjer bi moral nastopiti tudi slavni Ivan Levar, a so ga aretirali in poslali v Dachau, premiera je pa seveda odpadla. No, moja naslednja vloga je bila princ v Sneguljčici, in prav pri tej predstavi sem se tako nesrečno zapletel v obodrsko vrvovje, da sem v sila kočljivem trenutku, ko sem moral samo presvetlo kraljico nagovoriti, padel naravnost na oder. Reakcija vseh navzočih je bila seveda mojemu nepričakovanemu odrskemu vstopu primerna!« pripoveduje. »In tako se je začela moja profi kariera, ki me je pozneje vodila na Reko, v Beograd, v Celje, dokler se nisem leta 1960 (pre)drzno odločil, da poskusim samostojno pot kot filmski igralec. To je bilo za tisti čas nekaj nepojmljivega, a sem vztrajal pri tej odločitvi in nikoli mi ni bilo prav ničesar žal, tudi tega ne, da sem že 55 let na nenehni 'reelekciji', kjer zame že od nekdaj velja, da je moj zadnji film najpomembnejši, saj z vlogo v njem dokazujem, da še vedno sem in da še vedno migam in igram. Pri filmu sem doživel malodane vse, kar človek lahko doživi. Spomnim se, kako smo snemali znameniti film Valter brani Sarajevo, v katerem sem igral nemškega polkovnika, pa so me s posebnim vozilom pripeljali na snemalno mesto – bilo je na nekem vojaškem poligonu v bližini Osijeka – in je k meni pristopil polkovnik JLA, mi salutiral in me začel naslavljati s poklicnim kolegom. In bolj ko sem mu dopovedoval (pa drugi so mu tudi!), da sem zgolj in samo igralec, ki igra polkovnika nemške vojske, bolj je vztrajal, da sem njegov poklicni kolega in me je začel tudi spraševati za mnenje o razporeditvi tankov, ki so nastopili v filmu. In ker ni in ni odnehal, sem popustil in sva potem družno tiste tanke premikala in je celo moje mnenje upošteval in se drl na podrejene, češ kako ne razumejo, kaj predlagam jaz, njegov kolega!« opiše svoje poklicno življenje. »Doma imam vedno naravno poljsko cvetje, to je zame pristnost. Tudi damam ga podarjam, saj so prav dame oziroma ženske tako usodno zaznamovale moje življenje, z vsaj štirimi na čelu, začenši z mamo, ki je vedno skrbela, da sem bil elegantno oblečen, in mojo ženo, famme fatal Renee pl. Podhorky, pa vse do moje hčerke Marine in zdajšnje prijateljice Majde, dveh žensk, ki mi v teh letih dajeta življenjskega elana, vedno znova in znova. Cigare sem malce zreduciral, viski pa še vedno prav rad spustim po grlu. Srečen sem, da sem še živ, in veselim se rojstnodnevnih zabav, ki jih vsako leto prirejam za ožji krog prijateljev in tudi sam pripravim izvrstni hladni bife za tisto našo garden party. Je kar veselo, vsako leto!« sklene svoje prekipevajoče, iskrivo razmišljanje.
Spoštovani Demeter, legenda slovenska filmsko-igralska, želim ti predvsem to, da bi ti zdravje služilo tako dobro, kot ti je do zdaj. In želim ti še obilo filmskih vlog, ki jim vedno daješ prav poseben, samo tebi lasten pečat. Vse resnično naj, naj, naj, najboljše, iz srca.