Aleksander Mežek je tisti kantavtor, ki ga najbolj poznamo po uspešnicah Julija in Siva pot. Njegove pesmi je posnel celo britanski pevec Cliff Richard, s katerim sta tudi prijatelja. Svetovljanski glasbenik je po 45 letih delovanja in uspešne glasbene kariere v Angliji še vedno z eno nogo tam. Zadnje čase pa je čedalje več v Sloveniji, saj je sprejel vlogo žiranta v oddaji Razred talentov. Dobiva se v Tivoliju zraven učilnice, kjer ima za svoje varovance učne ure. Ob kavi razkrije, da se je lani sicer že upokojil, vendar je znova odprl espe. »Še vedno imam toliko dela, da mi ni treba prejemati pokojnine,« se nasmehne. »Za zdaj uživam v tem, da lahko proti koncu kariere delim svoje izkušnje.«
Napisali ste več kot 400 skladb. Pravijo, da ko najbolj trpiš, napišeš najbolj čustvene pesmi. Lahko bi rekli, da je tudi naš največji pesnik France Prešeren tako deloval. Je bolečina nujna za dobro pesem?
Absolutno! To je pravzaprav nujno, da se določene stvari izkristalizirajo, ko preživljaš krizo. V glavi zelo intenzivno razmišljaš, zakaj so se določene stvari zgodile, zraven pa nosiš barvo svojih občutkov. Skozi to lahko marsikaj poveš, saj ko si v tem stanju, lahko napišeš določene stvari zelo iskreno, če seveda čutiš iskreno.
Je tako nastala tudi vaša znamenita Julija? Čeprav ni šlo za obojestransko ljubezen, ali pač?
Ta oseba je bila meni draga. Julijin problem je bil ta, da ni vedela za moje dvojno življenje, nekaj je bilo v Londonu, nekaj pa v Sloveniji. Recimo, moji prijatelji v Sloveniji dostikrat niso vedeli, kaj se v Londonu dogaja z mano, ker je bilo nemogoče, da bi vsakemu razlagal v detajle. Ko sem združil ti življenji, londonsko in slovensko, so nastali določeni konflikti. Na primer, ko sem bodočo ženo prvič pripeljal v Slovenijo, niti nisem vedel čisto točno, kako globoko seže »Julijina« ljubezen. Midva se nista o tem veliko pogovarjala. Ko pa je zagledala mojo bodočo ženo, jo je zelo prizadelo. Bilo je tako hudo, da me je presunilo. Poskušal sem jo potolažiti in skozi tiste verze sem ji poskušal povedati: »Tudi zate zraste vrtnica.« Ljubezni ne moreš deliti, to je poseben občutek, ki ga lahko deliš le z enim. Vsaj jaz je ne morem kar podajati okoli.
Kako je trenutno na vašem ljubezenskem področju? Ste zaljubljeni ali trpite?
A mene pri mojih 66 letih vprašate, ali sem zaljubljen? (Smeh.)
Hočete reči, da ste prestari za ljubezen?
Ne, ampak si pa zelo ozaveščen pri 66. Imam hčerko, ki se zaljublja, in tako jaz nimam časa za to. Ona je večino časa preživela z nami v Angliji, ko smo bili še družina. Potem je odšla z mamo v Ameriko in tam doštudirala pravo. Pred dvema letoma je prišla v Slovenijo, delala tukaj kot pravnica in se zaljubila v Slovenca. Jaz sem ji moral razložiti probleme, ki se lahko pokažejo na tako dolgi relaciji med Slovenijo in Kalifornijo. Mi smo drugačni po značaju in tudi podnebje je drugačno. Preselila se je nekje oktobra in zima je bila takrat precej huda. Prva stvar, ki mi je prišla na misel, je bila, da je kalifornijsko palmo zelo težko vzgojiti v Sloveniji, sploh na Gorenjskem. Zdržala je leto in pol, potem pa je morala nazaj. Zdaj je spet zaljubljena. V Američana.
Pregovor pravi Daleč od oči, daleč od srca. Bi lahko to potrdili iz lastnih izkušenj?
Vsekakor. Te razdalje so dostikrat zelo mučne. In jih je težko uskladiti. Žal je bila moja vez s Slovenijo tako močna, da je nisem mogel prekiniti. Moja žena je imela absolutno prav, ko je rekla, da je ona žrtvovala Ameriko za to, da je prišla z mano živet v London, in da bi mogoče jaz lahko obratno naredil, torej da bi žrtvoval Slovenijo in Anglijo, da pridem v Ameriko. Žal je bila moja mama takrat precej ostarela in se je zanašala na to, da ji prihajam domov pomagat.
Vaša mama je odigrala pomembno vlogo, posvetili ste ji nekaj pesmi. Kako se je spominjate?
Moja mama je bila prava slovenska mati. Čeprav starši svoje otroke dostikrat držijo blizu doma, pri nas ni bilo tako. Moja mama je zelo rada potovala in je bila precej razgledana, tako da mi je dovoljevala, da grem. Kvečjemu mi je dajala spodbudo, ni me ovirala. Vsi drugi v moji družini so bili proti temu. Jaz sem se izšolal kot metalurg in dobil dobro zaposlitev v ljubljanski Metalki. Ko sem odšel v Anglijo, sem pustil to službo. Takrat jo je bilo težko dobiti, sploh v zunanji trgovini. Moja mama je bila edina, ki je rekla, da delam prav. Če to mama reče, potem je to malo drugače.
V Angliji ste ustvarili uspešno kariero. Kako ste sploh pristali tam?
Angleži so me odpeljali, nisem sam silil v Anglijo. Srečal sem jih v Zagrebu, takrat sem bil še zelo mlad, 17 let sem imel, ko sem jih prvič srečal. To so bili producenti v londonskem studiu. Takrat sem moral še dokončati šolanje in iti v vojsko, ampak so rekli, da bodo še prišli in me bodo obvestili. Po letu in pol dela v Metalki je spet prišla ta ponudba, da me odpeljejo v Anglijo v studio, kjer bi lahko posnel ploščo. Kdo bi se temu uprl? Potem pa se je v Angliji začelo odvijati, dobival sem zanimive ponudbe. Na primer koncert z Johnnyjem Cashem pred 40.000 ljudmi. To je bil moj prvi veliki nastop. Potem je izšla plošča tega koncerta. Moja prva plošča je bila torej z Johnnyjem Cashem in June Carter. In potem so me začeli prositi, naj pridem delat koncerte. To je potem pokazalo drugo sliko. In sem ostal, ker se mi je izplačalo.
V Sloveniji verjetno ni bilo toliko možnosti za uspeh. Vas je tujina vedno mikala?
Glasbeno gledano absolutno! V sredini 60. let sem se prvič prijavil na Pokaži, kaj znaš na RTV. Že v osemletki sem se v glasbeni šoli učil violino, ki je sicer nisem dokončal, ker mi ni bila všeč. Potem sem prepričal starše, da sem kupil kitaro, in ta je potem ostala moj osnovni inštrument. Kar je pravzaprav naredilo premik v moji glavi, pa je to, da sem takoj začel pisati pesmi. Če se to zgodi, imaš občutek, da je nekaj več. Nisem okoli iskal pesmi, ampak sem si jih sam napisal. In sem videl, da to ljudje radi slišijo. Takrat res ni bilo nikogar pri nas, razen Tomaža Domicelja, ki me je prvi v Sloveniji kot gosta povabil na svoj koncert. S svojo lastno pesmijo sem nastopil tudi v oddaji Pokaži, kaj znaš. In zato so me Angleži vlekli v London. Tam so spodbujali mojo unikatnost. Ne glede na to, da nisem bil študiran glasbenik, ampak nekaj so videli in tisto so spodbujali. To se mi je zdelo genialno, ker tega pri nas ni bilo. In verjetno še zdaj manjka.
Trenutno vas videvamo kot žiranta v oddaji Razred talentov. Imamo v Sloveniji veliko glasbenih talentov?
Neverjetno veliko! Za našo malo državo je talentov na pretek. Sicer so vsi nebrušeni diamanti, ki jih je treba še malo obdelati. Zelo zanimiva se mi zdi glavna nagrada: da bodo nekoga poslali na šolanje v London. To bo zelo zanimiva izkušnja za enega od naših varovancev. Zelo mi je všeč koncept oddaje, zato sem se tudi odločil za sodelovanje. Ne gre za grobo tekmovalnost.