Marko Naberšnik, eden najboljših režiserjev pri nas, ki se uveljavlja tudi na mednarodnem trgu. Dobiva se v njegovem priljubljenem kotičku, ljubljanskem Kinodvoru, in Marko si naroči energijsko pijačo. »Kadim ne, pijem ne, edini dve razvadi, ki ju imam, sta kokakola in redbul. Ampak ne v pretiranih količinah,« mi razloži.
Vedno so težave
Ob pijači se razgovori o svojem delu: »V našem poklicu je treba imeti sposobnost prilagajanja okoliščinam, sprejemanja kompromisov. Ko delaš film ali televizijsko oddajo, ni vprašanje, ali boš imel na poti težave, ampak kako se boš z njimi soočil. Težave bodo namreč v vsakem primeru, ker je taka narava poklica.« V kinodvorane redno zahaja, kakšne filme gleda tudi večkrat. »To je prostor, v katerem se človek spočije, dobi navdih, vidi, kaj delajo kolegi z vsega sveta.«
Nastanek filma je zelo dolgotrajen in zahteven proces, zato je uspeh filmov še posebno dragocen. Petelinji zajtrk in Šanghaj sta ga povzdignila med najboljše. »Zelo sem ponosen na oba celovečerna filma. Sploh Petelinji zajtrk je prerasel v fenomen. Po filmu so zaradi njegove priljubljenosti nastali še radijska igra, gledališka predstava, Max Modic je posnel prvo erotično različico istoimenskega filma v zgodovini Slovenije in celo društvo ljubiteljev filma Petelinji zajtrk je svoj čas obstajalo. Tudi Šanghaj je že dobil svojo odrsko različico in radijsko igro.« Šanghaj je že presegel njegova pričakovanja. »Bil je zasnovan kot mednarodni projekt in s pomočjo njega mi je uspelo vzpostaviti prijateljstva s filmskimi kolegi iz tujine. Niti leto dni še ni od premiere, pa lahko rečem, da smo dosegli veliko.«
Priznava, da Slovenija zagotovo ni najbolj prijazno okolje, ko govorimo o filmskem ustvarjanju. »Izredno toga kulturna politika je film v obdobju naše samostojnosti naredila skoraj anonimen. Film bi moral biti tudi del gospodarske panoge, ne le del kulturnega ministrstva. Dokler bomo film videli zgolj kot umetnost, nimamo večjih možnosti za uspeh nacionalne kinematografije.« Medtem ko se odpraviva v kinodvorano, izvem, da ga mika Hollywood. »Z veseljem bi sprejel ponudbo za delo v tako profesionalnih razmerah, kot jih ponuja Hollywood. Nimam težav biti del skupine in prisluhniti tudi željam producenta. Ti imajo namreč v Hollywoodu zelo velik vpliv na končno podobo filma.«
Svoje izkušnje in znanje prenaša naprej, saj je na AGRFT izredni profesor in poučuje televizijsko režijo. »Delo s študenti je zame velik izziv, saj so že po naravi revolucionarni in ne sprejemajo konvencionalnih rešitev. So v stiku z novimi filmskimi smermi in tehnologijo, kar mi pomaga, da sem pozoren na novosti tudi sam. Poskušam jim ponuditi čim več poklicnih izkušenj in jih pripraviti na čas, ko bodo zapustili akademijo. Poklicni svet, v katerega odhajajo, se namreč zelo razlikuje od tistega, kar piše v učbenikih.« Pravi, da je celotno njegovo življenje povezano z ljubeznijo do filma in televizije. »Kot ustvarjalec in tudi kot gledalec sem na neki način odvisen od tega medija. In moj hobi je postal moj poklic. Ko sem na snemanju ali s študenti na akademiji, nimam nikoli občutka, da sem v službi. Glede na to ni meje med zasebnim in poklicnim.«
Spi največ šest ur na dan
O sebi pove: »Sem toleranten do tistih, ki ne mislijo isto kot jaz, in to je moja največja vrlina. In po naravi sem optimist. Verjamem, da je marsikaj mogoče. Zgodovina nas uči, da je telo edina omejitev, ki jo imamo, pa mej ne pozna. In v filmski umetnosti je zelo pomembno, da ohranimo vero v nemogoče izzive in brezmejno domišljijo, saj bi sicer ustvarjanje postalo nesmiselno.« Ko ga povprašam, kako je doživel svojih 40 let, izvem, da rojstnih dnevov ne praznuje. »Dokler lahko, raje delam.« Tako je njegov prosti čas povezan s filmi. »Ko imam prosti čas, pišem scenarije za nove filme. Ko grem na morje, bolj pišem nove scenarije, kot se kopam.« Nikoli se ne ustavi. »Mislim, da se bom ustavil, ko bo telo odpovedalo. Jaz se ne bom ustavil. Dnevi mi prehitro minejo, čas mi prehitro teče. Če bi bila zlata ribica, bi bila ena izmed mojih želja, da mi nikoli ne bi bilo treba spat. Ker mi je žal iti spat, zamujaš življenje.« Tako spi približno pet, šest ur na dan. Osrečujejo ga možnost ustvarjanja, družina ter prijatelji. »S pomočjo tistih, ki so ti blizu, je vse to, kar pač počnemo v življenju, šele osmišljeno. V nasprotnem primeru bi bilo na tem planetu strašansko samotno.« Kdo je njegova ljubljena oseba, ne izda, izvem le, da je v zvezi. Ko ga ob koncu najinega srečanja povprašam še o drugih strasteh, odgovori: »Glede tega vam lahko ponudim dolgočasen odgovor, ki se glasi: ne, film je moja edina strast. Veseli me sicer še marsikaj, a iz ustvarjalnega stališča je film edina resnična strast.«
