»Nisem glasbenica, ampak zabavljačka«

Rebeka Dremelj. Pevka. »Roman, prosim, napišite natanko to, namreč da sem pevka, ne glasbenica, saj mnogi novinarji pišejo narobe in se potem zna kakšen glasbenik ujeziti name, namesto na njih. Ne rečem, da se nisem poskusila tudi v tem, no, resnici na ljubo, samo v pisanju besedil, a z njimi nisem bila ne vem kako zadovoljna in zato glasbo in ustvarjanje pesmi, skladb nasploh, prepuščam pač tistim, ki to obvladajo, jaz pa delam tisto, kar znam – torej pojem. Sem – preprosto povedano – zabavljač, ki zna ljudi zmotivirati in jih spraviti pokonci, na noge in v gibanje, to preprosto znam in zmorem, vsemu navkljub. In to me popolnoma zadovoljuje in tudi izpolnjuje. Pika,« mi je odločno razložila, ko je beseda tekla o njenem, recimo temu poklicnem profilu.

»Mama me je povila v Brežicah kot drugorojenko, imam pet let starejšega brata Davida, s katerim se nikoli nisem kaj dosti prepirala, saj so starši znali postaviti odločne meje, da se ne smeva kaj dosti prepirati med sabo, in še danes je tako. Imava se res fino, kar zadeva najin odnos. Tudi sicer je očetova, recimo temu kritika bolj zalegla kot mamina. Mama je vseskozi nekaj pripominjala, kot to pač mame počnemo (zdaj že lahko govorim iz izkušenj). Stanovali smo na Senovem v naselju skoraj enakih hiš in v ulici so bili večinoma fantje razen mene in še ene punčke, tako da sem se z njimi preganjala in se igrala in se tudi, ampak samo včasih, zravsala. Se spomnim, kako smo se igrali kavbojce in Indijance, pa nama je, meni in bratu, oče iz Italije prinesel neke pištole (no, bolj bratu kot meni), ko nama jih je dal, sva se šla vsa vesela in radostna ven med prijatelje pohvalit, kako fino darilo sva dobila. Oče naju je opazoval z okna in zgrožen ugotovil, da sva pištole razdelila med prijatelje, midva sva pa s paradajz koli okoli letala. Ma, ja, že takrat se je kazala moja naivna dobrosrčnost, ko sem raje za vse druge poskrbela, le zase ne. Hja, taka sem bila in sem še danes oziroma velik približek temu,« nadaljuje. »Oče je bil muzikant (bas kitara in vokal v več zasedbah, tudi v eni, ki se je imenovala Galeb) in je bil ob vikendih večkrat odsoten, saj je imel špil, jaz pa sem si takrat zaželela klavirskega igranja pa na citre sem tudi hotela igrati, no, pa iz vsega navedenega ni bilo nič, pristala sem pri karateju, čeprav dlje kot do rumenega pasu nisem prišla. Pa rokomet sem igrala, vedno pivota, in hodila k pevskemu zboru in dramskemu krožku – še danes se spomnim vloge v igri Začarana Ančka, kmetičko sem igrala, smo veliko gostovali s to predstavo. Tudi z manekenstvom sem se začela že zelo zgodaj ukvarjati, kar uspešno. Enkrat sta šla oče in mama na morje, pa smo bili sicer dogovorjeni, da grem lahko jaz pod budnim nadzorom organizatorjev, seveda, na neko avdicijo v Salzburg. Sem tudi šla, a mi je bilo tam tako všeč, da sem se odločila, da bom kar ostala v Salzburgu. Nazadnje je oče prekinil dopust in me prišel iskat! So me starši tudi kot edino iz Slovenije pustili, da sem bila hostesa na ATP teniškem turnirju v Umagu, a je šel oče z mano in je teden dni spal kar v avtu in me kot senca spremljal na vsakem koraku, da ne bi slučajno naredila kakšne neumnosti. Po končani osnovni šoli je prišla na vrsto gimnazija v Brežicah. Sem bila kot še precej drugih vozačka in na avtobusu, ki nas je vozil v šolo in iz nje, je bilo vedno zabavno, vedno se nam je dogajalo. V tistih burnih gimnazijskih letih sem imela nekaj prijateljic, s katerimi smo bile tako perfektno natrenirane, da smo se bile sposobne brez mobitelov časovno natančno vsakodnevno dogovoriti, kdaj se bomo dobile na stranišču, da smo malo poklepetale, potem pa brž nazaj, vsaka v svoj razred! Kako nam je to uspevalo, še danes ne vem natanko, a nam je! No, in s temi puncami sem še danes prijateljica, tako da se nam takrat očitno ni uspelo vsega dogovoriti,« opiše svoje najstniške trenutke.

Najraje ima paprikaš pokojne stare mame

»Potem sem se vpisala v samoplačniško novomeško visoko šolo za upravljanje in poslovanje in sem postala kar pridna študentka, vse do trenutka, ko se mi je zgodila lenta miss Slovenije in vse, kar je bilo posledično povezano z njo. Takrat sem vedela, da preprosto moram dano priložnost izkoristiti, da nekaj naredim iz svoje kariere, tudi v tako dolgo želenem pevskem smislu. In se je zgodilo, da sem prepevala svojim nekdanjim soštudentkam in soštudentom, pozneje diplomantom, na slavnostnem srečanju ob podelitvi diplom. Zanimiva izkušnja, ni kaj. Takratni lastnik licence Miss Slovenija Zdravko Geržina mi je ogromno pomagal pri mojih pevskih začetkih. Skupaj sva iskala sponzorje, prek njega oziroma njegove hčerke Natke, poročene s kingstonovcem Zvonetom Tomcem, sem prišla tudi do prve skladbe, ki jo je napisal prav on, pa tudi manekenstvo sem takrat prenehala, saj mi je bilo petje najpomembnejše. Dobivala sem pa še ponudbe za vodenje televizijskih oddaj. Moja prva je bila skupaj z Markom Potrčem v Mariboru. Pozneje se je v nekem taksiju po Sloveniji naokrog prevažal tudi Saša Pantić, generator slovitega teve igranega humorističnega šova Kursađije, in je vprašal taksista, ali je v Sloveniji kakšna primerna punca, ki ni igralka, je pa vseeno dobro prepoznavna, tako prepoznavna, da bi lahko igrala v Kursađijah, pa mu je vrli tisti taksist kot iz topa izstrelil moje ime. Vse drugo je pa itak zgodovina. Moj bog, če se samo spomnim delovnih norosti, ki sem jih v tistem času doživela in preživela. Se spomnim, kako sta me Ranko Babić in Violeta Tomič čakala, da sem končala nastop, in smo potem z avtom odšli v Beograd, kjer je potekalo snemanje Kursađij, pa sem takoj po snemanju sedla v avto (z menoj je šel kolega) in se odpeljala v Sarajevo, kjer sem imela poseben nastop ob promociji mojega takratnega dvojezičnega albuma, ki sem ga pripravila za nekdanje jugoobmočje, in sem ga oddelala ter spet sedla v avto, ura je bila že krepko čez polnoč, in sva se z Vladanom vrnila v Beograd. Vladan je šel z menoj tudi zato, da bi on vozil v Beograd, ker sva popolnoma odgovorno sklepala, da bom jaz totalno utrujena, no, zgodilo se je pa ravno obratno – on je spal vse do Beograda, jaz sem pa vozila in pravočasno prišla na jutranje nadaljevanje snemanja Kursađij! Noro, vem, in tega se danes še kako zavedam, a tako je pač bilo! Pa kako sem vse nedelje preživela v Sarajevu kot gostja takratnega njihovega najbolj gledanega šova Zvjezda sa zvjezdama, oh, ludnica,« hiti pripovedovati med smehom, ki izraža zadovoljstvo nad opravljenim delom. »Z mojim Sandijem sva se spoznala že takrat, ko sem končevala gimnazijo, in po desetletju in več sem ga morala kar nekako spodbuditi, da me je, kot se spodobi, zaprosil za roko in sva se poročila. Odličen plesalec je in vedno mi stoji ob strani, tudi v najtežjih trenutkih mojega življenja mi je, kar seveda neskončno spoštujem. Najina Šajana pa je vse skupaj samo še oplemenitila. Ja, pa mene je dodobra spremenilo to meni najdražje bitje. Svet se zdaj vrti drugače in prioritete so drugje,« odgovarja na vprašanje o tem, ali jo kaj gane. »Prijateljici in njenemu srčnemu izbrancu sem organizirala poročno potovanje, njemu sem celo dopust uredila, za poročno darilo sem jima pa to potovanje še plačala in bila ganjeno nadsrečna, ko sem videla, kako hvaležno srečna sta bila. Do solz me je ganil tudi govor Sandijevega brata Francija (sicer mu vsi, ne vem natanko, zakaj, pravimo Regan) na najini poroki, ko je v resnično iskrenem in s silovitimi čustvi nabitem govoru izpovedal, kaj si misli o meni, kot kakšnega človeka me prepoznava. Ganljivo, ja, do spontanih solz ganljivo. Med nosečnostjo sem se tudi kuhariji malce bolj posvetila, in tako se zdaj zgodi, da povabim celotno familijo na nedeljsko kosilo in verjemite, da nas ni malo. Samo Sandijev brat ima kar tri otroke in s ponosom povem, da do zdaj še nikomur ni bilo slabo zaradi kake zastrupitve s hrano,« doda v smehu. »In če me vprašate, kaj najraje jem, v trenutku pomislim na fenomenalno okusni paprikaš žal že pokojne stare mame. Mojstrica, res,« sklene iskrivo izpoved.

Draga Rebeka, želim ti absolutnega, krepkega zdravja in še enkrat zdravja. Naj ti to omogoči, da boš še naprej izvrstna mama vajini hčeri pa da boš še naprej iskreno ljubeča žena tvojemu Sandiju in da boš še naprej radost in veselje med ljudi prinašajoča pevka in zabavljačka, kakršno te pozna ogromno ljudi!